To danes počne dobitnica prve kolanje za Slovenijo
Nekdanja slovenska alpska smučarka Alenka Dovžan, dobitnica prve olimpijske medalje za Slovenijo, v teh dneh praznuje na več načinov, saj ima veliko razlogov za slavje.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Obujanje spominov na olimpijske igre in zgodovinsko medaljo se lepo prepleta z njenim osebnim jubilejem, 50. rojstnim dnem. Kot nam je med našim obiskom Gorenjske zaupala novopečena abrahamovka, bo praznovala kar trikrat.
Prvič je Alenka Dovžan že praznovala pred tedni, ko so za veliko presenečenje poskrbele njene smučarske kolegice 'vražje Slovenke', s katerimi je delila uspehe in padce v smučarski karavani. Mož jo je pod pretvezo poslovnega sestanka odpeljal na Brnik, kjer so jo pričakale smučarske prijateljice, s katerimi je poletela na rojstnodnevno avanturo v Istanbul.
»Malo čudno se mi je zdelo, ko me je mož spraševal, katere hlače najraje nosim, katera majica mi je najbolj udobna in podobno. Potem mi je rekel, da se je dogovoril za catering na letališču, kjer imava sestanek že ob osmih zjutraj, kar mi je bilo nekoliko čudno, saj sestanki običajno niso ob tako zgodnji uri. A ko si dolgo časa v nekem poslu, se navadiš na vse. Ko sva prispela na Brnik, je zavil na potniški terminal in opozorila sem ga, da je zgrešil pot, on pa je peljal naprej. Potem je sledil šok, saj so se tam kar naenkrat znašle moje prijateljice Špela Bračun, Urška Hrovat in Špela Pretnar.
»Odletele bomo na destinacijo, kjer bomo proslavile tvojo petdesetko,« so mi povedale. Bila sem brez besed in močno presenečena. Punce so skupaj z mojim partnerjem vse organizirale v največji tajnosti. On mi je spakiral prtljago, pri kozmetiki pa mu je pomagala hčerka Nika.
Nista si upala vzeti toaletne torbice, ker bi to opazila, zato sta vse skupaj dala kar v vrečko. (smeh) Priznam, da mi na tej avanturi ni prav nič manjkalo, saj je bilo v kovčku vse, kar sem potrebovala. Urška mi je priznala, da mi dva meseca ni mogla pogledati v oči, ker običajno med seboj nimava skrivnosti. (smeh) Ko smo prišle do izhoda in sem zagledala napis Istanbul, sem bila res vesela. Še bolj kot destinacija me je navdušila družba mojih nekdanjih sotekmovalk, s katerimi se odlično razumemo in družimo tudi po končani športni karieri,« nam je povedala nasmejana Alenka, ki je s prijateljicami v Istanbulu preživela nekaj čudovitih dni, ogledale so si znamenitosti, nakupovale, dobro jedle in se veliko smejale. »Rojstni dan bom seveda praznovala tudi v ožjem krogu družine, junija pa bom nekje v naravi pripravila piknik, na katerega bom povabila širši krog prijateljev in znancev.«
Smučarska legenda in slavljenka poudarja, da so leta le številka in da se ne počuti tako staro, kot je v resnici. Njeno življenje je polno presenečenj, Alenka pa je vedno nasmejana in prijazna. Otroka sta šla po njenih stopinjah, a nista izbrala smučanja.
»Hči Nika je danes atletinja, prej pa je dve leti trenirala smučanje, kar je bila zanjo prava muka,« se zasmeje. »Smučanje je danes nekaj povsem drugega, je garanje in velik finančni zalogaj za starše, otroci pa so deležni ogromnega pritiska. Nekateri starši silijo svoje otroke v profesionalizem, kar povzroči, da otroci dobijo odpor do športa. Sodobni treningi so po mojem mnenju nehumani, ko desetletne otroke vozijo na ledenike. Tudi smučanje na ledenih progah z umetnim snegom ni več tisti užitek kot v mojih časih.«
Športu se je posvetil tudi njen 19-letni sin Luka, ki, enako kot tri leta mlajša sestra, ni postal smučar ali hokejist, kot (je bil) njegov oče Edvin Karahodžić. Pritegnile so ga nogometne zelenice. »Pri sedemnajstih je debitiral v zdaj, žal, že bivšem prvoligašu NK Domžale, danes pa igra pri NK Kranj. Vrnil se je tja, kjer je začel z resno nogometno kariero, dobil istega trenerja in počuti se odlično.«
Gostilniško življenje z lepimi spomini
Oči so uprte v zimske olimpijske igre, ki so zaznamovale tudi njeno športno kariero. Prismučala je čisto prvo olimpijsko medaljo za Slovenijo. »Danes, 32 let kasneje, na to gledam drugače in šele počasi dojemam, kako velika stvar je, če si priboriš že vstopnico za olimpijske igre, kaj šele osvojiš medaljo. Tisto leto smo bile slovenske smučarke Urška Hrovat, Špela Pretnar in Katja Koren kljub mladosti zelo močne, olimpijske igre pa smo dojemale zelo čustveno, saj smo nastopale pod slovensko zastavo. Spomini so lepi, ni pa več neke vzhičenosti, saj me na to vedno znova spomnite novinarji, kar pa ne pomeni, da nisem ponosna na olimpijsko medaljo. Če me vprašate, na kateri dan v tednu je bila tekma, ko sem osvojila bron, iskreno povem, da se tega ne spominjam več. Takrat sem bila stara 18 let in tako kot vsi sem šla na olimpijske igre s pričakovanji, a kljub temu je bila medalja zame nekakšno presenečenje, saj je bila konkurenca res močna. Na olimpijskih igrah v Lillehammerju sta bron osvojila še Jure Košir in Katja Koren. Na mesto me vežejo prav posebni spomini, in čeprav sem bila kasneje še na olimpijskih igrah, so bile te nekaj posebnega, pa ne samo zaradi medalje. Nobene se niso mogle primerjati s temi na Norveškem. Dežela že tako daje pravljični vtis, poleg tega pa je bilo še veliko snega, in to naravnega. Olimpijska vas je bila sestavljena iz lesenih koč, vsa tekmovališča pa so bila v krogu od 15 do 20 kilometrov. Vsi športniki smo bivali v olimpijski vasi in vzdušje je bilo res fantastično. Imeli smo zelo nizke temperature, a to je Skandinavija, kjer so take razmere pričakovane. Ostali so lepi spomini, na katere tako mene kot obiskovalce spominja olimpijska soba, ki smo jo uredili v domači gostilni Ejga na Jesenicah, ki sva jo z možem Edvinom odprla po koncu športne kariere. V pritličju je restavracija, imamo tudi sedem sob, v mansardi pa živimo. Zelo priročno je, lahko grem kar v copatih v službo,« še v smehu pove abrahamovka, ki nam na koncu v svoji gostilni postreže z njihovo posebno sladico, imenovano Alenkin zavoj.
E-novice · Estrada
