osebni arhiv

Pa ne samo za Big Foot Mamo, ampak tudi za Nino Pušlar in, ne boste verjeli, za Lojzeta Slaka. Največja strast v njegovem življenju pa so potovanja. Večinoma potuje sam, in če se le da, ne z letali, ampak z vlaki, avtobusi, peš. Tako so njegove izkušnje pristnejše. O 30 letih potovanj po Aziji je napisal zanimivo knjigo Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor). Dva izvoda podarja tudi vam, drage bralke in bralci.

Tuji

Zvezdnik ganil svet: Žal mi je, da sem bil zaradi bolezni prešibek

Tuji

Zakaj vsi govorijo o tem filmu?

Domači

Ko je spoznala Jana, je naša voditeljica začutila željo po otroku

35 let rokenrola pri skupini Big Foot Mama. Ste kaj utrujeni, iztrošeni, izgoreli? To je danes moderno, za rokerski način življenja pa sploh.

Ne vem, če je moderno, ko gledam mlade bende, ki so bolj na vodi in sojinem mleku. Mi se presneto dobro držimo glede na to, kaj je šlo vse skozi naša telesa v teh letih. Še več. Očitno rokenrol upočasnjuje staranje. Utrujen sem toliko, da že komaj čakam naslednji koncert.

Prva knjiga kratkih zgodb, druga knjiga o 30 letih potovanj po Aziji. Koliko časa je nastajala Gora ni zadeta, ste jo pisali sproti ali za nazaj?

Kar sproti. Na potovanjih namreč vsak dan pišem dnevnik in teh zapisov se je v 30 letih nabralo za en filmski scenarij. Trajalo je dve leti, da sem jih pretopil v knjižno obliko, kajti po naravi so zelo raznovrstni, saj sem po Aziji potoval v več etapah, prvič kot 24-letni študent, na koncu kot moder in zrelejši človek.

Komu je knjiga namenjena? Popotnikom ali tistim, ki ždijo doma, na kavču?

osebni arhiv

Tistim, ki ždijo doma in ki mi 30 let govorijo, da bi tudi oni šli tako kot jaz, pa ne morejo. Potovanja namreč odpirajo oči ter lomijo stereotipe in predsodke, ki jih imamo o svetu, dokler se ne odpravimo tja. In to so tudi večinoma vzroki za medsebojno nerazumevanje med kulturami.

Kaj vam pomenijo potovanja?

Ljubiteljsko raziskovanje naravnih in antropoloških raznovrstnosti sveta in vlečenje neprekinjene črte po zemljevidu. Upam, da jo do konca življenja sklenem okrog Zemlje.

Najnevarnejši dogodek, ki se vam je zgodil na vaših poteh.

Huda višinska bolezen po prečkanju Himalaje v Tibet. Namesto da bi se prej postopoma aklimatiziral, sem v Nepalu na 1300 metrih nadmorske višine kar sedel v agencijski bus, ki me je v 24 urah prepeljal na vrtoglavih 5200 metrov. Skoraj sem izgubil zavest, in če ne bi imel takrat sopotnikov, vprašanje, kako bi preživel.

osebni arhiv

Večinoma potujete sami. Je za to treba imeti pogum, stabilnost, malo norosti?

Verjetno moraš biti tak karakter. Ljudje mi zavidajo ta »pogum«, jaz pa ne bi rekel temu pogum. Bolj zaupanje, da vem, kaj počnem. Ko sem šel prvič v Azijo, nisem želel biti sam, imel sem družbo, ampak smo se po nekem naključju med sabo izgubili. Čez noč sem ostal sam sredi milijarde neznancev, ki težijo na vsakem koraku. To je bil hud šok, ampak sem sčasoma ugotovil, da sam v resnici še bolje funkcioniram. Od takrat praktično nisem šel nikamor več v družbi, pa četudi v favelo v Riu, v slum Kibera v Keniji ali pa med Papuance, ki še vedno živijo kot v kameni dobi.

Bili ste zadnji zunanji avtor glasbe za Lojzeta Slaka. Ste ponosni na sodelovanje z njim? Roker in narodnozabavni glasbenik?

Naključje je res hotelo, da je Slak umrl po zadnjem albumu Dragi prijatelji, za katerega sem prispeval dve skladbi: Nekaj sladkega in Pomlad. V ponos mi je predvsem spomin na druženje z njim in z njegovim ansamblom, ki so se v naši družbi izkazali za večje rokerje od nas. (smeh)

Kot novinar in glasbeni urednik ste zaslišali mnogo slavnih glasbenikov. Lennyja Kravitza, Joeja Cockerja, REM, Metallico. Lahko podelite kakšen vtis o katerem od njih?

osebni arhiv

Najbolj nenavadno je bilo srečanje z Lennyjem Kravitzem, kajti on nerad daje intervjuje in je tudi zelo skop pri odgovarjanju, sploh o kakšnih bolj osebnih stvareh ne govori rad. Dokler nisem izklopil diktafona in ga povprašal o tem, kako dobi tako dober zvok bas kitare na svojih posnetkih. Doumel je, da sem tudi jaz basist, in takrat se je njegova drža povsem spremenila. Razgovoril se je kot kolega kolegu.

osebni arhiv

Za konec: Kam gre ta svet? Kako se je spremenil od vaših prvih potovanj pa do danes?

Svet gre v rapidno globalizacijo in meni osebno je žal, da izginja romantika starodavnih plemenskih kultur, ki nas lahko marsičesa naučijo. Seveda domorodci ne morejo živeti od romantike in si kot vsi želijo napredka. Najvidnejša sprememba je kitajski tehnološki čudež; tako kot je bilo pred 30 leti priti iz sive zaostale socialistične Kitajske v visokotehnološki bleščeči se Hongkong, tak preskok doživiš danes, ko prideš iz Mongolije na Kitajsko.