»Jerca je sodelovala v nagradni igri in nagrado sem ji moral izročiti prav jaz. Ko sva se prvič videla, sva si bila takoj všeč in mislim, da je že takrat preskočila iskrica. Potem pa je svoje dodal še brat Alexa Volaska, ki je menil, da ima prav Jerca primeren ženski vokal, ki smo ga potrebovali za snemanje ene izmed skladb. Takoj sem vedel, da je to tisto pravo. Nisem prav dolgo čakal in jo povabil na prvi zmenek. Nisva šla na kavo, peljal sem jo na večerjo na Bled v hotel Triglav in še vedno se spomnim, da je bila to dobra izbira, ker sva dobro jedla. Morda se bo komu zdelo čudno, zakaj prav na Bled, saj sem Štajerec, a je Gorenjka moja Jerca,« se začetkov ljubezni spominja Žiga Šraml.
Njuna ljubezen je vse bolj cvetela in oba sta si bila enotna, da si želita ustvariti družino, pa tudi Jerca ni prav nič omahovala glede selitve na Štajersko. »Sedemnajsti februar je datum, ki si ga bom za vedno zapomnil. Pred tremi leti sem namreč na ta dan prvič postal očka. Rodil se nama je sin Maj, pred desetimi meseci pa se mu je pridružil še bratec Jaka. Oba z ženo sva vesela, ker Maj ni bil nič ljubosumen, in tudi zdaj je zelo zaščitniški do bratca, ki ga ima nadvse rad.«
Žiga je od vsega začetka, se pravi že 14 let, član glasbene zasedbe IL Divji, zato je Jerca dobro vedela, v kaj se spušča. »Živeti z glasbenikom ni preprosto, saj takrat, ko so vsi doma, ti delaš. To so vikendi, prazniki, noči. Jerca me razume, saj je tudi sama glasbenica, ki je na zasebnih zabavah in porokah prepevala nešteto dni in noči. Meni je v veliko oporo in hvaležen sem ji, da tako lepo skrbi za dom in najina otroka.«
Se pa, kadar ima čas, izkaže tudi Žiga, ki z veseljem doma kaj postori. »Sodelujem pri gospodinjskih opravilih, še zlasti rad pa sem za štedilnikom, saj je kuhanje moja velika strast, in če se le da, rad skuham kaj dobrega, da pocrkljam ženo in otroka. Skuhati znam vse. Ata je bil gostinec in je delal v Švici, kjer si je pridobil ogromno izkušenj in znanja. Vedno sem ga opazoval, kadar je kuhal, potem pa sem se lotil priprave kakšne jedi tudi sam. Ne maram kuhanja na hitro, najraje imam, da sta na voljo vsaj dve uri časa, nikoli pa se ne branim lepega kosa mesa, iz katerega lahko pripraviš nekaj res okusnega. Skušam biti pozoren mož in ženi vsaj delno vrniti za tisto, kar naredi zame in za otroka. Letos sem ji pripravil prav posebno darilo, za valentinovo sem jo povabil na naš koncert, ki je potekal prejšnjo soboto. Ker je še na porodniškem dopustu, redko kam gre in ta večer v družbi dobre glasbe ter prijetnih ljudi ji je res prijal. A če se vrnemo še malo h kuhinji, to je prostor, kjer ima človek ogromno možnosti za ustvarjanje, ki je z razvojem okusa še lepa nagrada za brbončice. S kuhanjem je podobno kot z glasbo, ogromno stvari je na voljo, le prave sestavine je treba sestaviti.«
Sicer pa je Žiga tudi s svojo vokalno zasedbo IL Divji zelo dejaven. »Glasba me spremlja že, odkar pomnim. Zanjo me je navdušil dedi iz Topol, ki mi je prepeval ljudske in narodne pesmi, ati Lojze pa me je popeljal v čudoviti svet Avsenikov. Še vedno se spominjam tiste zelene zgoščenke z naslovom Tam, kjer murke cveto, ki jo je imel v avtu. S stricem Janijem ter bratrancema Nejcem in Luko smo vedno sestavili kakšen priložnostni ansambel. Glasbenica je bila tudi mama Minka, ki je igrala v prvi zasedbi Zlatih strun v Rogaški. Ponosen sem, da nastopam z njeno 38 let staro kitaro. Veliko časa skupaj z drugimi člani zasedbe preživimo v studiu, kjer se rojevajo nove ideje, ki jih tudi uresničimo. Prav zdaj se pripravljamo na izid nove pesmi, katere naslova še ne smem razkriti, lahko pa povem, da je skladba polna ljubezni in romantičnega pridiha.«
Žiga je prisoten tudi na družbenih omrežjih, ki so v današnjih časih nekakšno nujno zlo. »Meni Instagram predstavlja album spominov, ki ga vsake toliko časa pogledam, se spomnim lepih trenutkov in meni tako ljube hrane. Seveda pridejo tudi trenutki, ko se malo odmaknem iz tega virtualnega sveta, čas posvetim sebi, družini in glasbi. Kljub temu da so družbena omrežja postala sestavni del našega življenja, sem prepričan, da moramo ostati to, kar smo. Imamo frizuro, kakršno imamo, lahko si oblečemo malo lepše hlače, a še vedno smo to mi, kar je navsezadnje najpomembnejše.«
