Težko pričakovani film Dražen, ki pripoveduje življenjsko zgodo o legendarnem košarkarju Draženu Petroviću, je začel svoj pohod po svetovnih kinematografih. Prva premiera je bila v Draženovem rojstnem kraju Šibeniku točno na dan, ko bi košarkarski velikan praznoval 60. rojstni dan. Za ogled filma je vladalo tako veliko zanimanje, da so bile zanj rezervirane prav vse dvorane multipleksa Cinestar v šibeniškem nakupovalnem središču. Večer, ki je bil nabit s čustvi, je združil številna znana imena.
Film sta si ogledala Draženova mama Biserka Petrović in Rade Šerbedžija, čigar sin Danilo Šerbedžija se je podpisal pod režijo filma. Ideja za film se je začela razvijati pred sedmimi leti na pobudo filmskih producentov Ljuba Zdjelarevića in Ivorja Šiberja, ki sta oba velika ljubitelja košarke in Dražena Petrovića. Scenarij, ki spremlja Draženovo življenje od otroštva v Šibeniku do njegove tragične smrti v prometni nesreči leta 1993, pa je napisal Ivan Turković Krnjak. Ustvarjalci so imeli veliko podporo družine Petrović, še zlasti mame Biserke, ki ji je bil scenarij zelo všeč. »Do Biserke sva prišla z idejo, da moramo posneti film o Draženu,« se spominjata producenta. In potem so se začele priprave na film. »Ko smo imeli scenarij na mizi, smo se leta 2021 soglasno odločili, da režijo zaupamo nikomur drugemu kot Danilu Šerbedžiji, ker je tudi on en tak velik košarkarski fanatik. Na snemanje smo se kar dobro pripravili, tako da je potem na prizoriščih v Šibeniku, Zagrebu, Madridu, New Jerseyju in New Yorku vse teklo zelo gladko,« so zadovoljni ustvarjalci, ki so, kot pravijo, imeli srečno roko tudi pri izbiri igralske ekipe.
Mladega Dražena je upodobil Tonko Stošić, Šibeničan, učenec osmega razreda Osnovne šole Fausta Vrančića, ki si niti v sanjah ni predstavljal, da bo nekoč odigral vlogo košarkarskega virtuoza. »Po pravici povedano, se mi ni dalo na avdicijo, a me starši niso pustili pri miru, dokler nisem privolil,« se spominja mladenič. »Sploh ne vem, zakaj sem se tako upiral, saj je snemanje filma ena najboljših izkušenj v življenju in po koncu snemanja sem se vpisal v dramsko šolo,« pravi Tonko, ki so mu bili na snemanju v največjo oporo sošolci, še zlasti pa je bil vesel, da je na premiero prišel cel razred.
Igralec Domagoj Nižić je upodobil odraslega Dražena: »Naredili smo dobro delo in ob ogledu filma bomo vsi še enkrat uživali ob spominih na Dražena.« O tem, kako je dobil vlogo, pa: »Prišel sem na razgovor za službo v Sarajevo, se usedel v tamkajšnjo kavarno in naročil pelin, ko se mi je na telefonu pojavila slika Dražena in razpis za avdicijo. Takoj sem poslal elektronsko sporočilo. Ko sem dobil vlogo, sem čutil, da se je to moralo zgoditi. Namreč, kot otrok sem imel skodrane lase, zato sem imel vzdevek, povezan z Draženom. Kot srednješolec sem se začel ukvarjati z igro in si rekel, da bom nekoč, če se bom profesionalno ukvarjal z igranjem in če se bo o Draženu snemal film, igral to vlogo. In … No, vse drugo zdaj je zgodovina,« je presrečen igralec, ki je sicer tudi osebno zelo tesno povezan s športom. Ob igralskem poklicu je namreč dolgo časa igral tudi odbojko in bil celo član mladinske reprezentance, zato mu svet športa ni tuj. Poleg Domagoja pa v filmu igrajo še Zrinka Cvitešić in Dragan Mičanović v vlogi Draženovih staršev, Lovre Tanfara, Victoria Hauer, Pavle Matuško, Filip Mayer, Vini Juričić, Mile Kekin, ki je napisal tudi naslovno skladbo 1 na 1, in Valentin Perković ter Romina Tonković, ki igra Draženovo največjo ljubezen Renato. »Tudi prve pol ure, ko se moj lik ne pojavi, sem jokala, ker sta otroka, ki igrata Aca in Dražena, zelo dobra. Na vlogo sem se pripravljala dolgo, večkrat sem se srečala s pravo Renato, ki mi je zelo pomagala. Je zelo topla in čudovita. Pravijo, da sva si zelo podobni. Mogoče v obraz, vendar je ona veliko višja od mene,« je srečna Romina.
In kaj o filmu pravi režiser Danilo Šerbedžija? »Zadovoljen sem. Končno smo zaključili zgodbo, naredili, kar smo načrtovali, najljubše mi je, da je družini film všeč in da ga je občinstvo dobro sprejelo.«
Nad končnim izdelkom je navdušen tudi Danilov oče Rade Šerbedžija, ki je po premieri dejal: »Vedel sem, da je moj sin spreten in nadarjen režiser, in film je odličen, kot sem pričakoval. Inteligentna izbira scenarija in režije, da se podamo v neznano zgodbo o človeku, ki ga vsi poznamo. Nenadoma vidimo njegovo intimno zgodbo, njegove spopade s samim seboj, njegov upor, pa tudi njegovo toplino, čustva, vse tisto, kar ga je delalo drugačnega. Še najbolj pa mi je všeč konec filma, saj se ni končal z neko banalno rešitvijo, kot je prikaz prometne nesreče, ampak s sporočilom, da je vse mogoče.«
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
