Pisalo se je leto 2006, ko je nekaj mladih Varaždincev na pobudo Nikole Bosilja sedlo skupaj in ustanovilo skupino Mejaši. Sprva so preigravali pesmi drugih izvajalcev, je pa v njih od samega začetka tlela želja, da bi igrali lastne pesmi. Prvo z naslovom Previše ljubavi so izdali leta 2013, zato to letnico danes označujejo za nekakšen pravi začetek delovanja skupine. Z Nikolo Bosiljem in Edom Drakulićem smo se sprehodili skozi pretekla leta, preverili pa smo tudi, ali so se zdaj, ko je v skupini le še en član brez družinskih obveznosti, njihove prioritete kaj spremenile.
Kakšno poletje je pred vami?
Nikola: Letošnje poletje bomo imeli čas celo za počitnice, kar je nekaj novega. Zadnjih štirinajst let nismo bili doma ne za novo leto ne za božič, kaj šele, da bi si vzeli prosto poleti. Zdaj pa imamo skoraj vsi člani družine in si seveda želimo, da vsaj nekaj časa posvetimo njim. Zdaj julija imamo štirinajst dni dopusta, potem pa se vračamo na koncerte in vse bo spet po starem.
Nastopov vam ne zmanjka. Koliko se jih zvrsti na leto?
Nikola: Po pandemiji se je to malo spremenilo in jih ni več toliko kot prejšnja leta. Vendar pa so zdaj koncerti bolj obiskani. Ljudje hrepenijo po zabavi.
Kaj pa vi, vas še tako močno vleče na glasbene odre kot na začetku?
Nikola: Ja, seveda. Oder nas 'hrani', občinstvo, ki prepeva naše pesmi, pa napolni z energijo. Včasih je celo težja pot do kraja, kjer je koncert, kot pa sam nastop. Od začetka smo se pridno učili in zrasli v glasbenike, ki lahko zadovoljijo kogar koli. Znamo se prilagoditi vsakemu kraju, vsaki državi. Z avtorsko glasbo je vse postajalo vedno bolj resno in zdaj že veliko let živimo svoje sanje.
Edo: Vsaka nova pesem nas še vedno zelo veseli. Z veseljem prihajamo v studio, vedno si izmišljamo neke dodatke, s katerimi bi lahko začinili pesem. Videospoti pa so nas nekako označili, ker se vedno igralsko potrudimo, da so vedno boljši, sproščeni, igrivi, nagajivi, hudomušni in zapomnljivi. Uspeli smo postaviti velika pričakovanja ljudi in zdaj se niti ne trudimo delati kaj manj.
Nikola: Mejaši smo specifična institucija. V bendu imamo več avtorjev, svojo videoprodukcijo, vse, kar nam pade na misel, lahko hitro posnamemo. Vse je zelo premišljeno od začetka do konca. V skupini vsakdo ve, kaj dela. Eden piše pesmi, drugi glasbo, tretji snema videospote, četrti vozi kombi, peti skrbi za opremo … Res smo organizirana ekipa.
Če se vrnete nazaj na začetek, kako bi opisali prehojeno pot do današnjih dni? Kaj se je spremenilo?
Nikola: Rad se spomnim, da ko smo bili veliko mlajši, nismo vedeli, da delamo nov žanr. Uspelo nam je to, da ko nekdo sliši našo pesem na radiu, takoj ve, da gre za Mejaše. Ta podpis je zelo pomemben in trudimo se, da bi ga zadržali, ne glede na to, da včasih v pesmih menjamo kakšna glasbila. Vedno je tu tisti zvok Mejašev, ki ostaja in ki je prepoznaven.
Edo: Vprašali ste za spremembe. Ko običajno pridemo na intervju in nas sprašujejo o začetkih, se je zanimivo spomniti pesmi, ki smo jih delali na začetku. Pa pogledati stare fotografije, ko smo imeli dvajset let. Ne morem verjeti, da smo bili to mi. Sprašujemo se, kdaj je minil ta čas. Vsa ta leta. Ko pogledamo, koliko pesmi je posnetih, koliko albumov je za nami, to zveni zelo resno. Spremenili smo se po videzu, počutimo pa se še bolje, bolj sproščeno. Smo kot vino: starejše ko je, boljše je.
Če v glasbi ostajate zvesti svojemu slogu, kako pa je z vašimi nežnejšimi polovicami. Ostajate zvesti tudi njim? Ste že vsi oddani?
Nikola: Prost je samo še en član banda, to je Janko. Ampak on je pravzaprav tudi najmlajši in ima še čas. Preostali imamo otroke ali pa so na poti, kot pri Edu, ki bo novembra očka. Najpomembnejše nam je, da smo zdravi.
Tisto, kar vas kot skupino odlikuje, je, da časopisnih stolpičev ne polnite s škandali, temveč samo s svojo glasbo. Kako vam to uspeva?
Edo: Nikoli se nismo osredotočali na to, da polnimo časopise z govoricami in trači. Osredotočali smo se samo na glasbo. Na ustvarjanje glasbe in na naše družine. Tu se počutimo dobro.
Nikola: Škandali ne prinesejo ničesar lepega. Trudimo se, da tega ne bi bilo, borimo se za družino, za glasbo, ne za rumene strani.
Edo: V tem poslu je pač tako, da imamo ljudi, ki imajo radi sočen trač, da lahko potem o tem govorijo na kavi. Pa se potem velikokrat slika popolnoma izkrivi in pride ven nekaj čisto tretjega. Zato smo se že zgodaj naučili, da se je bolje držati ob strani.
Časopisne stolpiče tudi raje polnite s svojimi turnejami, na katerih ste se v preteklih letih veliko mudili.
Nikola: Štirikrat smo bili v Kanadi, dvakrat v Avstraliji. To je najlepša plat tega dela. V Avstraliji smo posneli celo videospot, da bomo, potem ko bomo stari, mladim pokazali, kje vse smo bili, kaj vse smo videli. To je posebno doživetje, s katerim se ne more vsakdo pohvaliti. V Avstralijo smo šli tudi s posebnim namenom, da napolnimo dvorane. Ljudje so nas poklicali, ker smo bili edini od hrvaških izvajalcev, ki smo lahko pritegnili ogromno količino ljudi na kup, ker se v teh deželah izgublja hrvaški jezik. Neverjetno čaroben je občutek, da glasba povezuje ljudi.
