revija Jana

Naslednji dan smo seveda morali do bližnje vasi Smiljane, kjer stoji rojstna hiša tega velikega izumitelja, ki ga tudi sama neizmerno cenim, pa ne samo zaradi elektrike in drugih izumov. Ste vedeli, da je bil Nikola Tesla eden prvih vegetarijancev v Jugoslaviji in celo z jogo se je ukvarjal? Kot eden prvih Balkancev! In vse to na začetku 19. stoletja, ko so ljudje še mislili, da je velnes kakšna nova bolezen in da rastlinska prehrana pomeni, da ti je zmanjkalo mesa. Kakšen velik in nerazumljen lik je to bil! Živel je v prihodnosti, medtem ko so se njegovi sodobniki ukvarjali z osnovnimi potrebami in medsebojnimi trenji. Saj veste, tisto, kar se nadaljuje tudi danes.

Pol ure bi vam zdajle lahko opisovala, kaj zanimivega je videti v njegovem muzeju sredi ničesar, pa ne bo šlo. Starejši in svojim letom primerno zoprn vratar mi namreč ni dovolil za ograjo spominskega parka, ker sem bila s psom. Bil je torek, ura je bila malo čez deveto zjutraj, poleg našega avtomobila je bil na parkirišču parkiran samo še eden. Tako rekoč ni bilo nikogar in malega diktatorja sem zato vprašala, zakaj ne morem iti s psom v park, čeprav je na z zakonom predpisani vrvici. (In moji Tonki težko rečeš, da je velikanski in nevaren pes, je bolj karikatura psa, podobno kot drugi ljubljanski psi, ki živijo z ljudmi in se sčasoma začnejo tako tudi obnašati.) No, razlog, ki ga je vestni vratar izpostavil, je bil, da psom v park ne dovolijo, ker so se v preteklosti podili po njem in se tam pretepali. Hm. Ja, potem pa nič, drame zaradi tega ne bom delala. Moji sopotniki so šli v spominski park, midve s Tonko pa sva se ugnezdili na senčni strani travnika, po katerem je pred mnogo leti tekal bosonogi Nikola.                                                                                  

Predstavljala sem si ga, kako je že v zibki (ki je tokrat ne bom videla) namesto spečih sanj lovil nevidne žarke in šepet prihodnosti. Verjetno je bil edini otrok v vasi, katerega oči niso opazovale plesa metuljev, temveč so prebadale zrak v iskanju valovanja, ki ga nihče drug ni čutil. Namesto da bi z bratcem Danejem pasel gosi, je verjetno že takrat snoval turbine iz kamenčkov in potokov, ki tudi danes šepetajo skozi to pozabljeno vas. Medtem ko so se drugi otroci prepirali o tem, kdo bo dobil večji kos koruznega kruha, je on v svoji duši že risal sheme brezžičnih prenosov, ki so daleč prekašale domišljijo njegovega časa. Živel je v prihodnosti, ujet v koži pastirčka iz 19. stoletja, s plamenom genialnosti, ki je gorel močneje od katerekoli bakle. Njegova družina, zakoreninjena v veri in tradiciji, je verjetno z zmedo opazovala tega čudnega dečka, ki je sanjal o električnih iskrah, medtem ko bi moral recitirati molitve in pomagati pri hišnih opravilih.                                                  
Znova mi je postalo neprijetno, ko sem se spomnila, kako sem sinoči, ko se je lastnik apartmaja ponosno tolkel po prsih glede Teslovega rojstnega kraja, neumno bleknila: »Kaj ni bil Tesla Srb?« Za mizo je zavladala neprijetna tišina. Sprva se sploh nisem zavedala, kaj mi je ušlo – in to sredi Like, ki je gorela v bratomorni vojni pred dobrim desetletjem. Tišina je bila tako gosta, da bi jo lahko rezala z nožem (in verjetno bi se ob tem tudi nož zlomil). Očitno nekateri zidovi niso le iz malte in kamna, temveč tudi iz zgodovine in politike. A sva na srečo ob koncu večera oba z lastnikom ugotovila, da imava oba prav in tudi narobe. Izumitelj, elektro genij, fizik Nikola Tesla se je res rodil v Smiljanu pri Gospiću, a takrat je bila to uradno še Kraljevina Avstrija. Njegov oče Milutin je bil pravoslavni duhovnik, mama Georgina (Đuka) pa je tudi izhajala iz pravoslavne duhovniške družine Mandić. Imel je tri sestre – Milko, Angelino in Marico – ter brata Daneta.                     

Priznam, da se z narodnostjo Nikole Tesle nisem posebej ukvarjala. To pa samo zato, ker se Hrvati in Srbi že desetletja prepirajo, čigav je v resnici. Kot da bi se prepirali, čigava je Mona Lisa, ko pa je vendarle v Louvru in ob kateri lahko vsi uživamo. V moji naivni ali pa morda preprosto ignorantski glavi je bil Tesla nekakšen »internacionalni spor«, zato se nisem nikoli zares poglobila v geografijo njegovega rojstva. Vedno sem ga videla kot nikogaršnjega, kot lastnino znanosti, ki presega državne meje in nacionalne prepire. Konec koncev je tudi Tesla nase gledal kot na nekaj univerzalnega, kot na nekoga, ki presega ozke nacionalne meje in spore. »Naj prihodnost pove resnico in naj vsakega oceni po delu in dosežkih. Sedanjost je njihova; prihodnost, za katero sem resnično delal, je moja,« je dejal. In prav v tem, da je Tesla presegel meje svojega časa in prostora, ne le v znanstvenem smislu, temveč tudi v dojemanju lastne identitete, je najmočnejše sporočilo njegove zapuščine. Morda pa je ravno ta njegova nikogaršnja pripadnost, to, da se ni nikoli povsem pustil ujeti v nacionalne okvire, ključ do razumevanja, zakaj so njegove ideje in izumi še danes tako univerzalni ter relevantni. Ni bil le Hrvat ali Srb, bil je državljan sveta, čigar delo pripada celotnemu človeštvu.                                                                                                                                          

Ampak kako bomo prišli danes do otoka, če nimamo vozovnic za trajekt in so te razprodane za tri dni vnaprej?

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 29, 22. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana