Zgodbe

Zakonca Holer kot rejnika dajeta otrokom starševsko ljubezen

Vasja Jager / revija Jana
17. 12. 2024, 06.10
Deli članek:

So otroci, rojeni in vzgajani v nasilju, alkoholizmu in odvisnosti od drog, ki v življenje štartajo s primanjkljaji, kakršne je skoraj nemogoče nadoknaditi. In so ljudje, kot sta zakonca Holer iz Svete Ane v Slovenskih goricah, ki kot rejnika že 26 let rešujeta točno takšne otroke. Pri njiju se zacelijo in pomirijo, počlovečijo in odidejo v svet – ter vedno znova vračajo k njima. Svojima »mami« in »atu«.

Pigac.si
Zakonca Holer, ljubeča rejnika

Kuhinja je prostorna, skrbno urejena in prijetno topla. Za veliko mizo se smukata lenobna mačka in živahen rjav psiček, ki suče svoj kratki rep s hitrostjo helikopterske elise. Okni sta okrašeni s prazničnimi aranžmaji, na steni sta gravuri s podobami otrok. Tako je videti dom. Zunaj december zasaja kristalne zobe v vogale domačije, toda vsi štirje so trdni. Toplota ognjišča mi lega na veke, drobne mišice okoli tilnika in hrbtenice se sprostijo. Bojana Holer na veliko mizo postavi skodelico kave in sede predme; sijoče rjave oči se udobno potopijo v smejalne gubice. Krepka ženska s kratkimi rdečkastimi lasmi, tiste vrste ženska, ki si zmore na ramena naložiti ves svet, pa se ne bo zlomila. Tiste vrste oči, ki so kot plodna zemlja, ki daje kruh in jemlje žalost: tako je videti mati.

Bojana Holer iz Svete Ane v Slovenskih goricah v sebi premore toliko materinstva, domačija pa toliko domačnosti, da zmoreta nadoknaditi tudi najhujše krivice in trpljenje, ki jih lahko doživijo otroci. Dečka, ki ju prikazujeta podobi na zidu, uradno nista njena sinova. A če bi vprašali njiju, bi vam z največjo odločnostjo zatrdila, da dobrodušna Štajerka ni nič drugega kakor njuna mama. Tako jo tudi imenujeta in tako ji pravi vseh deset otrok, ki sta jih z možem Romanom kot rejnika doslej spravila na noge. Svet je nepošten, nekje da premalo in nekje preveč, toda prgišče štajerske ilovke zmore uravnati tehtnico. Zunaj so vedomci in more in črne žene, toda otroško srce ve, da so vogali Holerjeve domačije trdni, ljubezen obeh rejnikov pa resnična.

Pigac.si
Bojana Holer

Nočne more in pomirjevala

Prvega rejenčka sta Bojana in Roman dobila leta 1998. Sama sta imela že hčer, vendar sta čutila, da želita dati več. Prišel je šestletni deček, ki ga je sodišče odvzelo biološkemu očetu, ki se je ločil od njegove matere. »Prišel je brez vsega, le s tem, kar je imel na sebi: kratkimi hlačami in majčko, natikači in čepico,« se spominja Bojana. Bil je tako pretresen, da je tisto prvo noč zaspal šele, kot sta ga več ur prevažala naokoli v avtu z obljubo, da ga peljeta nazaj k atu. Ta ga je skušal na vsak način dobiti nazaj; na neki točki je grozil, da je na kmetiji nastavil bombo. A deček je ostal pri Holerjevih celih šest let, v tem času pa postal ljubljenec celotne družine; hči ga je za vse življenje sprejela kot rodnega brata. Odšel je po nekih poletnih počitnicah, ki jih je preživel pri očetu. Danes ima družino in poklic, s katerim jo preživlja, pošten ter marljiv, kakor je bil že kot otrok.

Odtlej na domačijo na hribu nad glavno cesto v Sveti Ani prihajajo otroci, da bi se zacelili, pomirili, okrepili – dobili vsaj neko možnost v življenju, po katerem so morali segati iz globokih jam, v katere so bili vrženi. »Alkohol, mamila in nasilje,« Bojana s tremi besedami povzame zgodbe staršev, ki so jih – nepripravljeni in preplavljeni – spravili na ta svet. Ostali so jim nočne more, ki so jih zbujale sredi noči, in strahovi, ki so jih hromili podnevi; nekateri so morali dobivati pomirjevala. Roman s stisnjenimi ustnicami razlaga, s kakšno muko je eden izmed dečkov, ki sedaj bivata na kmetiji, moral hoditi v zapor na obiske k očetu, ki se ga sploh ni več spomnil. Bojana mi pove, da je mati drugega rejenca »spala, s komer ji je rekel in kjer jo je noč dobila«.

Z izjemo prvega so imeli prav vsi otroci težave pri učenju. A Holerjeva sta vztrajala – šola je prva. »Nikoli jih nismo silili z delom na kmetiji,« zatrdi Roman. Pa je bilo dela več kot dovolj, kajti v hlevu je bilo 30 glav živine in velika domačija je klicala po pridnih rokah. Toda Holerja sta najtežja dela opravila sama, ob tem pa je Roman še hodil v redno službo. Popoldneve in večere sta preživljala tako, da sta z otroki utrjevala učno snov ter pisala domače naloge – pa četudi sta na neki točki skrbela za pet otrok naenkrat. V okviru Društva rejnikov Slovenije so skupaj hodili na piknike in izlete, vsako leto je vsa družina odšla na morje; prav vsak izmed rejencev in rejenk ga je ob takšnih priložnostih videl prvič v življenju.

Hranila sta jo po cevki v želodec

Večkrat je bilo težko – a nikoli tako kakor tedaj, ko je v hišo prišla štirimesečna dojenčica. Zakoncema Holer je tisti dan za vedno zlomil srce z bolečino, ki jo lahko občuti le pravi starš.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 17. december 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!