Množica ljudi še vedno životari in v grozljivih razmerah umira brez osnovnih državljanskih pravic, državni aparat pa iz dneva v dan tre kosti novim žrtvam. Nedavno se je vesolja Slovenija čudila in zgražala nad tragično življenjsko zgodbo 79-letnega Dušana Grahovca, ki je kot eden od izbrisanih desetletja životaril onkraj roba družbe. Slednja je Grahovca – postaranega, obnemoglega in težko bolnega – kot brezdomca odložila v posteljo v edini ustanovi, iz katere ga po zakonu ni bilo mogoče nagnati: bolnišnici, natančneje v Klinični center Maribor. V slednjem je preživel skoraj dve leti, decembra pa je po posredovanju predsednice republike Nataše Pirc Musar končno dobil potrdilo o stalnem prebivališču v Sloveniji, dokument, ki ga je čakal večji del svojega nesrečnega življenja. Potrdilo je pogoj za sprejem v dom za starejše, v katerem bo Dušan Grahovac odslej v človeka vrednih razmerah čakal na poslednjo, končno fazo izbrisa: smrt.
Njegova zgodba je vznemirila dobršen del slovenske javnosti, v kateri vlada prepričanje, da je sramota z izbrisanimi že davno – izbrisana. In da so po 32 letih statusi urejeni, odškodnine izplačane in slaba vest končno pomirjena. A še zdaleč ni tako. Primerov, kot je kalvarija Dušana Grahovca, je še mnogo, posebej skrb zbujajoče pa je, da se po vsem sodeč slovenska birokracija iz njih ni naučila dovolj. In izbrisani bodo s svojimi v nebo vpijočimi usodami še desetletja pričevali o nezrelosti naše skupnosti in metali madež na njene sposobnosti spoštovanja temeljnih človekovih pravic.
Bolan in nepokreten je zgorel
Za »izbrisane« uradno velja 25.671 ljudi, ki jih je po slovenski osamosvojitvi država kratko malo vrgla iz registra prebivalcev s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Ker si tega statusa bodisi niso hoteli bodisi niso znali ali zmogli urediti; za marsikaterega preprostega proletarca, ki je »garbal« v proizvodnji ali v rudniku, so bile birokratske kolobocije prezapletene, da bi jim zmogel slediti in da bi doumel vse razsežnosti potencialnih posledic. A državi ni bilo mar – »vojno lice«, varilec ali čistilka, ceno so plačali vsi. In cena je bila obsodba na umik iz družbe v nekakšno perverzno uradniško različico zapora na prostem. Brez dovoljenja za stalno bivališče, ki je za veliko večino slovenstva povsem samoumevno, pač ni mogoče pridobiti drugih dokumentov in uživati pravic polnopravnega državljana ali državljanke. Mnogim je država šele po obsodbah izbrisa s strani Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice uredila status za nazaj, nekaterim je tudi izplačala nekakšne simbolne odškodnine.
Nekateri pa so še naprej živeli v senci – in šele ko so se razčlovečili in izčrpali do te mere, da so nujno potrebovali pomoč (zdravniško oskrbo, bivanje v domu za starejše, sprejem v zavetišče za brezdomce), so postali spet vidni. Komur se je sedaj ob spremljanju kalvarije Dušana Grahova zganilo srce v prsih, naj ve: so izbrisani, ki so jo odnesli še slabše. Na primer njegov sotrpin Gani Redžič; tako kot Grahovac je v mariborskem zavetišču za brezdomce, svojevrstni deponiji družbe, bival ilegalno, zgolj po dobri volji in človečnosti vodstva. Tudi njega so hudo bolnega sprejeli v UKC Maribor – toda Redžić vrnitve iz bolnišnice ni dočakal … Še huje je končal Zoran Tešanović, ki je pred dvema letoma zgorel v borni, razpadajoči prikolici, ki je bila edino (začasno) bivališče, do katerega mu je uspelo priti. Nepokreten, premražen in večkrat lačen kot sit je smrt v mukah pričakal v prazničnem decembru.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 17. december 2024.
