Susan Sarandon je tista igralka, ki je kot nuna v filmu Zadnji sprehod nudila oporo na smrt obsojenemu Seanu Pennu (in za to vlogo dobila oskarja).
Susan Sarandon je tista, ki je v odi močnim ženskam Thelma in Louise skupaj z Geeno Davis z modrozelenim kabrioletom zapeljala v prepad.
Susan Sarandon je prav tista igralka aktivistka, ki še vedno z enakim zanosom zapelje avto v prepad (ampak metaforično), čeprav ve, da bo morala za to plačati. Pritisne na plin in gremo!
Susan Sarandon nikoli ni šparala jezika, kadar se ji je zdelo, da je nekaj treba javno povedati. In so bile vedno tudi posledice, seveda so bile, ampak to je ni ustavilo. Saj ima pravzaprav zelo uspešno kariero in ji pri oseminsedemdesetih očitno še ni treba misliti na pokoj – seveda pa je vprašanje, koliko uspešnejša in bolj bleščeča bi lahko bila ta kariera, če bi kdaj skrila rep med noge in bila tiho.
Ampak ne, ona ni te sorte.
Prepovedi minejo
Bila je zelo glasna nasprotnica iraške vojne, redno kritizira ameriško zunanjo politiko in se udeležuje protestnih shodov. Zagovarja pravice žensk, skupnosti LGBT in reformo kazenskega zakonika. Ampak nič, prav nič ni tako odmevalo kot nastop – skupaj s tedanjim partnerjem Timom Robbinsom – na Oskarjih leta 1993. Ko sta podeljevala oskarja za montažo, sta ob tem še pozvala ameriško vlado, naj zapre kubansko taborišče Guantanamo, kjer je bilo pridržanih 250 haitijskih beguncev, pozitivnih na virus HIV. To je bil njihov zločin, pozitivni so bili. Filmska akademija, organizator podelitve, ki zares sovraži izkoriščanje svoje najbolj bleščeče podelitve za politične izjave, je takoj ugriznila nazaj: prepovedala jima je podeljevanje oskarjev. Na vekov veke, ampak so si pozneje premislili in prepoved umaknili.
In zdaj je Susan, tokrat brez Tima, spet sejala veter in požela vihar. Zaradi Palestine, ki jo javno podpira že od leta 2015. Pravzaprav se je vihar zavrtinčil že sredi lanskega novembra, a posledice se v celoti kažejo šele zdaj. Tole so besede, ki so sprožile pogrom: na shodu v podporo Palestini v New Yorku je rekla, »zdaj je veliko ljudi strah biti judovskega rodu, zdaj na lastni koži občutijo, kako je v tej deželi biti musliman, tako pogosto izpostavljen nasilju«. V ZDA, kjer uradna politika strumno podpira Izrael, ni zaželeno biti na strani Palestine,
In so se s treskom odprla vrata pekla.
Svarilni zgled
Nekaj dni pozneje ji je agencija, ki jo je zastopala, odpovedala sodelovanje. Odrezali so jo iz projekta, kratkega filma, pri katerem naj bi sodelovala. Vloga v celovečercu, za katero se je potegovala, je izpuhtela. Pozneje se je igralka opravičila na Instagramu: »Hotela sem pokazati solidarnost v boju proti predsodkom vseh vrst in žal mi je, da mi to ni uspelo.« Da ni nameravala govoriti, a so jo povabili na oder, je še dodala. Da je hotela samo »izraziti svojo zaskrbljenost zaradi porasta zločinov iz sovraštva«. A način, kako je to povedala, »je bil huda napaka, saj namiguje, da Judje do pred kratkim niso poznali preganjanja, pa je v resnici ravno nasprotno. … Globoko obžalujem, da sem podcenjevala to realnost in prizadela ljudi s to izjavo.«
Ni bilo dovolj.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 17. december 2024.
