Celo Hollywood je tega mnenja, čeprav so njegove kriminalke napisane tako, da kar kličejo po ekranizaciji. A morda se tudi to kdaj spremeni. V državi, kjer se umor zgodi približno vsake pol ure, je mogoče vse. Drugod po svetu niso tako zelo moralistični. V Sloveniji so Carterjevi romani prevedeni. Založba Felix pa ga je med njegovo svetovno turnejo povabila tudi na letošnji knjižni sejem. Tam so med drugim predstavili njegov najnovejši roman Doktor smrti.
Chris Carter se je rodil v Braziliji in bil pri 17 sprejet na michigansko državno univerzo. Študiral je psihologijo s specializacijo za kriminalno vedenje. Po diplomi se je kot kriminalni psiholog pridružil ekipi za kriminalistično psihologijo pri okrožnem državnem tožilcu Michigana. Obrat za 180 stopinj je povzročila selitev v Los Angeles, tam je kot kitarist nastopal v različnih glasbenih zasedbah. To kariero je nadaljeval v Londonu. Kot poklicni glasbenik je večkrat obšel svet. Da se je lotil pisanja, so bile krive sanje.
Tematika vaših romanov je izjemno temačna, pa tudi kot kriminalni psiholog ste se srečali z najhujšo vrsto ljudi, z večkratnimi morilci. Vseeno še vedno verjamete v dobro v ljudeh?
Seveda. Moraš. Če ne verjameš, svet ponori. Večina ljudi ne ve, kakšno zlo se dogaja po svetu. Zaradi svojega poklica sem videl veliko stvari. Zlo, ki so ga ljudje sposobni storiti drugim ljudem, je neverjetno. Večina ljudi se vseeno rodi dobrih. Želijo si biti taki. Družba pa je trenutno malce bolj nora.
Vas kakšen slaven nerazrešen umor še posebej fascinira?
Veliko jih je, vendar jih ne spremljam podrobno, odkar sem opustil prvotni poklic. V Londonu imajo, recimo, razstavo stvari, ki so pripadale serijskim morilcem: Tedu Bundyju, Edu Geinu. Povabilo prijateljev, da bi si jo ogledali, sem zavrnil. Fantje, sem jim rekel, to so bili res grozni ljudje. Ubijali so in obenem uničili življenje družin žrtev in svojih družin. Na te ljudi bi morali pozabiti, ne pa iz njih narediti junake. Ljudje ne razumejo uničenja, ki ga prinese kraj zločina. Umor je poguben. Tega ljudje ne razumejo povsem, dokler se to ne zgodi njim.
Brskali ste po človeškem umu. Se že rodiš z zločinskim?
Načeloma se psihopati rodijo, sociopati pa naredijo, čeprav psihologija ni eksaktna znanost, v njej dva plus dva ni nujno štiri. Upoštevati je treba posameznikove okoliščine in družbo, ampak človek se res lahko rodi z zlim umom. To je mogoče podkrepiti z naslednjimi primeri: Je pogosto, da se človek rodi s šestimi prsti, z eno krajšo roko? Ne zelo, a se zgodi. Je pogosto, da se človek rodi z neravnovesjem v možganih, s kemičnim pomanjkanjem, zaradi katerega je bolj nagnjen k nasilnim dejanjem? Ne, a se zgodi. Je to normalno? Ne. Lahko se, skratka, rodiš z neravnovesjem, zaradi katerega se ne moreš obvladati in se hitreje razjeziš. Saj vsakega od nas kdaj prime, da bi koga mahnil, a se večina med nami zna obvladati, nekateri pa ne. Nekaterim se nasilje gnusi, nekatere pa vznemirja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
