Zgodbe

Kako smo snemale podkast pevka, umetnica in novinarka

Urška Krišelj Grubar
15. 12. 2024, 06.00
Deli članek:

Mi reče soseda, da danes ima pa že vsaka druga svoj podkast. Ali spremljam kakšnega, me vpraša, in povem, da pa res spremljam Rožnato dolino. Že dlje se igram z idejo, kako bi popestrila svoje intervjuje, pa da mi ne bi bilo treba toliko časa presedeti pred računalnikom. Rada bi se med pogovorom kam peljala (in pripeljala). Kaj posebnega doživela, slišala ...

Urška Krišelj Grubar
Nada Barle

Zamislila sem si podkast U vidi in za prvega izbrala Nado Barle, žensko s pogumom, talentom in velikanskim optimizmom. Ne bom pozabila njenega nastopa, ko je pri 62 letih prvič stopila na oder Gallusove dvorane na koncertu Gala Gjurina, ki jo je 14 dni pred tem prvič srečal v Dolenjskih Toplicah, ko je z glasom in saksofonom zabavala turiste. In očitno očarala tudi njega. Lani je spet presenetila javnost, ko je nastopila na Sanremu Senior. Izmed več kot 900 je bila izbrana v finale med prvih šest. Še ena priložnost, da pove, kako je bilo.

Urška Krišelj Grubar
Podkast zelo hrešči in je malo meglen, ampak je poln uvidov iz življenja navdihujoče saksofonistke in pevke Nade Barle.

Kako smo uresničile idejo in posnele podkast? 

Ideja je bila mnogim všeč: podkasti v spačku z nenavadnimi sogovorniki. Takimi, ki si upajo za sanjami. Pa da se vozimo nekam v neznano. In pride dan, ko se pred našo hišo na dvorišču srečamo tri ženske. Nataša s spačkom, umetnica z magisterijem z beneške akademije lepih umetnosti, navdihujoča pevka in saksofonistka Nada Barle ter moja malenkost. Nataša bo v podkastu nastopila kot šoferka. To ji je všeč. Pred kamero noče, je rekla. Še tik pred zdajci sva po Sežani iskali mikrofon, ampak ga žal nisva našli, tako da bo v podkastu precej hreščalo, a se nama takrat to ni zdelo tako zelo pomembno (pozneje pri montaži malo bolj). Sedemo v spačka. Vesele smo. Ne vemo, kaj nas čaka, in v tem je čar.

Režijo pustimo kar višjim silam

Peljemo se v neznano. Nimamo scenarija, v čemer je drugi čar (a se pozneje izkaže, da bo potrebnega nekaj več načrtovanja). Nam se zdi pomembneje od vsega, da smo skupaj, blizu, se čutimo, si gledamo v oči, take, kot smo, nepopolne, brez retuše. Kdo bo to gledal, nas takrat še ne zanima, imamo se fino. Zavemo se, da ena sama težko uresniči svoje sanje, dobro se je povezovati. Vse imamo za sabo precej kilometrov, številne prepreke, ampak tudi to, da se ne damo. Kot naš avto ne. Tehnologija je vsaj Nado in mene povozila, Nataša kot vizualna umetnica se precej bolje spozna na zaslone. Ujamemo se v svoj oblaček, ko nas nese v neznano. Vmes pa se zgodijo uvidi.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!