»Razumem, da je fantom všeč zvok športnih avtomobilov, ampak da se nekdo za lastno veselje spravi načrtno maltretirati celotno naselje, tega pa ne moremo več tolerirati. Kadar odhaja in prihaja, naredi obupen kraval, bebec pritiska na plin, da čim glasneje odmeva med bloki. Zjutraj nas zbuja, zvečer pa tudi! Ko človek ravno dobro zaspi, te vrže pokonci! Da bi ga stresel iz hlač, res bi ga!« se je jezil moj upokojeni sokrajan Jože in me nagovarjal, naj malo preverim situacijo, češ da se dogaja nekaj čudnega, ker navaden avto ne more spuščati takšnega zverinskega zvoka.
In kdo je frajer, ki mu tako para živce? »Neki pobec iz sosednjega bloka. Kakih 20 let je star, zelo samovšečen in aroganten. Ko ga opozarjamo, se nam posmehuje, briga ga za vse,« je bil glasen Jože, medtem ko me je nagovarjal, da ga skupaj pričakava, ko se bo okrog tretje ure pripeljal iz službe. In kaj naj jaz storim, saj nisem policistka? »Tudi klici na policijo ne pomagajo, ti samo preveri, ker tu nekaj smrdi!«
Kaj pa vem, ne počutim se poslano, da bi se šla detektiva, sem pa že od nekdaj radovedna, kakšni so vzgibi ljudi, ki z zadovoljevanjem lastnih interesov negativno vplivajo na življenje drugih ljudi. Poleg tistih resnično perečih tem svetovnega kova me, recimo, zanima, zakaj v betonskem športnem parku pod našo hišo celo noč rogovili mladina, da moramo vsi stanovalci v krogu 360 stopinj spati pri zaprtih oknih. Pa zakaj moj naglušni sosed ob štirih zjutraj stoji na dvorišču in se glasno pogovarja po telefonu? In, joj, zakaj mi sosedine muce vsako jutro ponečedijo zunanjo sedežno garnituro? Neprijetna reč, vam povem.
In tako sva z Jožetom oni dan stala v zasedi, se potila v senci drevesa na parkirišču in modrovala o življenju. Ko se je od daleč zaslišalo grmenje, je vzhičeno vzkliknil in dvignil kazalec v zrak. »Evo ga, evo ga, prihaja! Poslušaj zdaj!« Ni ga bilo moč zgrešiti, ko je s križišča zavil proti naselju, se je glasnost povečala, kot bi asfalt pred seboj požirala zmogljiva športna mrcina. Ko se je prikazal izza ovinka, sem prasnila v smeh. Ob spremljavi bosanskega rapa, ki je odmeval iz zvočnikov, je izza ovinka prihrumel srednjeletni golf, prav takšen, kot ga ima moja znanka. Z eno pomembno razliko, njen niti slučajno ne spušča zvoka šestcilindrskega bokserskega motorja.
No, ta je pa dobra, pomislim in stopim k mladeniču, ki je teatralno parkiral pred blokom. »Tole je pa kar huda štima, a?« sem ga smeje se ogovorila in pogladila po havbi, sprašujoč, kakšna mašina se skriva spodaj. Morda ga je moj pristop za odtenek omehčal, a z njegovega mladega obraza vseeno ni izmil domišljavosti. V nastopaškem slengu je navrgel nekaj opolzkosti, a sem jih presekala z opazko o nočnem in jutranjem hrupu. »Dej ne nebiji, mtka,« me je predrzno odpravil, kar me niti ni presenetilo. »Policijo pokliči!« je zasikal Jože, ki je kot škrat mencal pod drevesom in si popravljal čepico, medtem ko je poba udarno zakorakal okoli avtomobila ter se prekrižanih rok postavil v položaj, ki bolj pritiče kakšnemu mišičnjaku, ne pa pretrganemu suhcu. Situacija se mi je v tistem hipu zdela tako komična, da sem komaj zadržala smeh.
»Daj, daj, umiri se. Ljudi zbujaš, zakaj bi bilo to zabavno? Povej raje, od kod takšen zvok. Stavim, da tole ne prihaja iz motorja!« sem blebetala, vse bolj prepričana, da imam prav. »Itak da ne. Wrumer imam,« se je zarežal in presenetil z razlago, da gre za napravo, ki v kombinaciji z aplikacijo spreminja zvok navadnega motorja v zvok športnega vozila. To pomeni, da grmenje prihaja iz zvočnikov in da poba glasnost namenoma poveča, ko se pripelje v naselje. In zakaj je to dobro? »Pač hudo je, a ni?« »Za tiste, ki spijo, zagotovo,« sem skomignila in mu še zadnjič poskusila potrkati na vest, češ da zbuja tudi otroke, pa da naj si raje da duška na odprtem, ne pa v blokovskem naselju, kjer se zvok odbija od betona. Je pomagalo? Niti ne. Morda za odtenek. Jože mi zato očita, da se zadeve nisem prav lotila in da bi mu morala izpuliti tisto napravo. Ne vem, se samo meni zdi, da ima do mene previsoka pričakovanja? Ne nazadnje le na papir lovim zgodbe. No, tale je naša, lokalna …
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 34, 20. avgust 2024.
