Kaj pa če si vaš edini otrok zaželi postati ekstremni športnik v nevarni disciplini? Na primer cestnohitrostni dirkač? Kako otroka podpreti v njegovi veliki želji, da vstopi v svet, ki bo nam staršem vsakodnevno dolivala še dodatne skrbi? Ga zatreti in mu preprečiti pot ali mu stati ob strani in ga pripraviti na pasti, ki ga čakajo?
Spoznala sem družino simpatičnega najstnika Tadeja Maverja Guština, ki odrašča ne le v uspešnega motociklista, temveč tudi v nadarjenega, plemenitega mladeniča, katerega strast do motorjev in znanje o njih so opazili tudi v prestižni italijanski tovarni Motori Minarelli, kjer je Tadej lani sodeloval pri razvoju novega agregata.
V teh dneh se sedemnajstletnik vrača tja. Kot dirkač pa ima za sezono 2025 velike sanje. Vanje verjameta tudi njegova srčna starša Elvis Guštin in Kristina Maver. Družina živi v lepi vasici na Krasu, kjer je uspešni dirkač Tadej znan kot prijeten in umirjen fant.
Kako se je začelo
Tadejeva zgodba se je začela z željo njegovega očeta, motorista, da sin na cesti ne bi bil divjak in ne bi delal napak, ki se jim je mogoče izogniti. Zato ga je nekega dne odpeljal na dirkališče, kjer so inštruktorji otroke učili voziti minimoto, motorček. Tadejeva mami pojasni, da je odličen za otroke, saj so šolske inačice precej varne. In tako se je začela ljubezen na prvi pogled.
»Tadej se je tistega davnega avgustovskega dne leta 2017 zaljubil v življenje na stezi.« Poti nazaj ni bilo več. Kristino seveda mnogi sprašujejo, ali je ni strah, kadar gleda sina drveti na motorju. Mirna in nasmejana pojasnjuje, da so za tem drvenjem leta in leta piljenja. Najprej šest let na minimotu. Ko je v Sloveniji pometel z vso konkurenco, je šel čez mejo v Italijo. Mali Tadej (ki je medtem že precej zrasel) je leta 2022 v Assnu na evropskem prvenstvu v kategoriji minimoto 50 dosegel peto mesto. Pred tem je bil dvakrat najboljši v naši deželi.
In tako sta se v teh letih naučila svojega sina gledati tudi oče Elvis in mama Kristina. »Otroka počasi spremljaš, gledaš, kako raste, pili svoje sposobnosti. Veš, da hitrost ni kritična, da vsi padci ne povzročajo poškodb. To pa ne pomeni, da ni ta šport tudi zelo nevaren.« A ne bi bilo prav, da bi zaradi svoje ali moževe bojazni preprečila nekaj, kar sinu osmišlja življenje. Kristina je prepričana, da četudi bi mu nasprotovala, bi našel pot, da bi svoje sanje izživel.
»S tujim motorjem, ki ga ne pozna, po možnosti s slabo zaščito ali brez nje, v brezglavi vožnji po cesti njegovo življenje ne bi bilo manj ogroženo, nasprotno, veliko več možnosti bi imel, da bi šlo kaj narobe. Dirkači, pravi dirkači, vam bodo povedali, da se dirkanja na cesti ne gredo, ker ni zanimivo, ker tam ne moreš peljati na limitu.« In tako mu stojita ob strani. Skupaj preživljajo popoldneve in vse vikende, saj sta starša glavni motor, da vse lepo teče. Leto 2024 je prineslo nov motor, nov klub in nove izzive za vso družino.
Njena.si
Xiaomi Redmi Note 14: Nova serija z izjemno vzdržljivostjo
Motociklizem ni muha enodnevnica
Kristina pove, da v Sloveniji na žalost vse preveč ljudi dirkače enači z divjaki. Ne vedo pa, koliko časa ti otroci porabijo za tako strast. Tadej je med tednom od osem do deset ur fizično aktiven, en do dva dni v vikendu preživi na motociklu. Ko se z njim pogovarjate, je kot enciklopedija motociklizma na dveh nogah. In če ne opazijo tega naši, opazijo sosedje v Italiji.
Ker je v Sloveniji dirkaški motociklizem malo poznan, ima Tadej že nekaj let svojo spletno stran www.tadej96.eu, kjer javnosti predstavlja tako minimoto kot dirke 300-kubičnih motorjev. Kultura motociklizma je v Sloveniji vse premalo in preslabo razvita.
Svojo prihodnost vidi v motociklizmu, saj se je vpisal na Srednjo tehniško šolo v Kopru, smer strojni tehnik, in bo februarja prakso že drugo leto opravljal v Bologni, v razvojnem oddelku tovarne Motori Minarelli. Lani je bil tam in osebje ga je sprejelo z odprtimi rokami. Mnogim se zdi škoda, da toliko naših izjemnih in nadarjenih mladih ne obdržimo doma, a tako pač je.
Tadej sicer kot motociklist še vedno dirka s slovensko licenco, je član kluba AMTK Koper, v Italiji pa tekmuje pod okriljem italijanskega kluba RP82 Racing Team. Starša sta še vedno pomemben del tima, a se je ta razširil. Za Tadeja zdaj skrbijo številni (osebni trener Mario Gerjevič za specifično fizično pripravo, sensei Vojko Frank Tadeja trenira karate, dirkača Alessandro Delbianco in Luca Pedersoli ga pilita na stezi).
Največji vpliv nanj pa ima trenutno njegov telemetrist Roberto Barbieri, ki ga poučuje ne le o nastavitvah motorja in specifikah steze, ampak tudi o tem, kako voziti z glavo, da čim bolj zmanjša nevarnost poškodbe, če pride do zapletov. Ob vsem tem Tadej predava svojim vrstnikom o varnosti vožnje z motorjem.
Družina deluje kot tim
Kljub tej sijajni zasedbi sta mama in oče svoje življenje podredila sinovim sanjam. Najdeta kak trenutek zase? In ali že kaj razmišljata, kako bo, ko ju sin ne bo več potreboval? »Z leti se je naša družina naučila delovati in razmišljati kot tim – kadar imamo cilj, vsi trije delamo za njegovo uresničitev. Pa naj bo to dirkanje ali zamenjava kotlička v kopalnici. Trenutno res veliko časa posvetimo Tadeju, vendar si z Elvisom še vedno vzameva čas samo zase. Nas pa čas, ki ga preživimo s Tadejem, zelo poveže kot družino. Če si vsak teden deset ali več ur na poti, se moraš pogovarjati, odpiraš teme, vprašanja, za katere med tednom ni časa ali volje. Mi smo se tako veliko naučili o nas.«
O času potem ju ne skrbi. Imata veliko želja, ki zdaj čakajo, saj časa, ki ga preživljata ob sinu, nikoli ne bo mogoče nadomestiti. Za zdaj ostajata tudi njegova največja finančna pomoč. »Dokler ga bova lahko finančno podpirala, bo Tadej dirkal. Mogoče smo čudni, vendar ne gledamo le na pokale in prva mesta, ampak se zavedamo, da je včasih bolje biti peti in nesti s sabo zelo velik nahrbtnik izkušenj, ki ti lahko pomagajo v življenju ter pri osebnostnem razvoju, kot oditi z dirke s pokalom v rokah. Vztrajamo, da se mora Tadej za rezultat boriti, da je le rezultat, ki si ga je izboril, nekaj vreden. Drugače je pokal le posoda, kjer se nabira prah.«
