Star pregovor res pravi, da je bolje živeti en dan kot lev kot pa sto let kot šakal, ampak šakali se ne strinjajo. Ne živijo sto let, se pa radostno širijo po Evropi (primerjajte to z levi na naši celini, te imamo samo v kletkah).
Šakali so že dolgo z nami, čeprav se večina ljudi njihove prisotnosti ni niti zavedala. Prve šakale na Slovenskem so lovci opazili v zimski sezoni 1952/53, ko so se potikali v okolici Vrhnike, pozneje pa še v nekaterih drugih slovenskih krajih, čisto zares pa so okupacijo Slovenije zastavili v osemdesetih, ko so se začeli redno pojavljati v Istri, od tam nadaljevali pohod v notranjost Slovenije, leta 2008 pa so biologi na ljubljanskem Barju že zasačili dve stalni družini šakalov. In je bilo najpozneje takrat jasno, da so tu, med nami, in da ne nameravajo oditi.
Leta 2014 so pod pritiskom lovcev šakale razglasili za divjad, se pravi za lovno vrsto, a so bili do leta 2019 zaščiteni, potem je pa vlada spremenila uredbo o zavarovanih prostoživečih vrstah, iz nje so šakala črtali in mu tako narisali tarčo na hrbet. Od maja 2020 je tako dovoljen lov na šakala, lovska sezona traja od 1. julija do 15. marca. In je nastala pretežno shizofrena situacija, v lase sta si skočila dva predpisa, oba še vedno v veljavi: po enem se v populacijo šakalov ne sme posegati, po drugem je to dovoljeno. Leta 2019 so odstrelili tri šakale, lani 141, v zadnjih petih letih pa skupaj 346.
Bi jih morali še več?
Kdo je pospravil srnje mladiče?
Zdaj so šakali razširjeni po vsej Sloveniji, skupaj naj bi jih bilo več sto, nekateri celo omenjajo številke med tisoč in dva tisoč, največ jih je na Krasu. Pred kratkim so alarm sprožili gorenjski lovci – da šakal povzroča hude spremembe v okolju, pravijo na gorenjskem lovskem upravljavskem območju, največjem od petnajstih v državi. Posebno hudo škodo delajo srnjadi, poročajo. Predvsem v nižinskih loviščih so srnji mladiči izginili, domnevno so žrtve šakalov. Lovci tudi menijo, da jim pri upravljanju populacije šakalov država daje premalo podpore. Njihovi predlogi? Vseletna lovna doba in boljši pogoji za nočni lov, zdaj namreč pri lovu na šakale ne smejo uporabljati nočne optike, ki jo pri nekaterih drugih vrstah, recimo divjem prašiču, lahko. Lov na šakale je namreč zelo zahteven. Pa seveda se lovci tudi ne strinjajo s tem, da naj bi s 1. majem odgovornost za škodo, ki jo povzročijo šakali, prešla na upravljavce lovišč, raje bi videli, da odškodnine za storjeno škodo še naprej ostanejo odgovornost države.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
