»Odkar je naš dom starejših na dobrem glasu, imamo kar okoli 750 prošenj za sprejem. Med njimi je več kot tristo prebivalcev občine Slovenj Gradec. Pred leti je bila čakalna doba za sprejem v dom eno leto ali manj. Zdaj se čaka tudi več let, ker si želijo k nam ljudje iz vse Slovenije. Ko moram sorodnikom, ki ne zmorejo več sami skrbeti za svojca, povedati, da trenutno ni nobena postelja prosta, me vedno stiska v želodcu. Zelo hudo mi je zanje,« prizna Sandra Pavše, socialna delavka v Koroškem domu starostnikov Slovenj Gradec.
Stres pri odklanjanju
»Ker sem zelo čustvena in čuteča, včasih zapadem v hud stres, saj ne morem rešiti stisk vseh čakajočih, ki bi takoj potrebovali spoštljivo, strokovno in dostojno nego v jeseni življenja.«
Nekateri svojci jo namreč pokličejo vsaj enkrat na teden, drugi jo osebno obiščejo po dvakrat v sedmih dneh. »Ves čas odgovarjam enako. Da ni prostora. Ko sem že čisto iz sebe zaradi njihovega rotenja in joka, prosim Marjano Kamnik, vodjo naše enote, da prevzame te klice in obiske. Takrat imam trenutek, da zadiham in se umirim.« Včasih pride zares k sebi šele kakšno uro po prihodu domov.
Seveda razume sorodnike, ki ne morejo več skrbeti za svojce, ker imajo svojo družino, službo, so morda že sami bolni. »A na to bi morala že davno misliti država in poskrbeti, da bi zaživela dolgotrajna oskrba na domu.«
Pa nič ne kaže, da bo zares, čeprav so v njihovi regiji zelo uspešno izvajali pilotni projekt dolgotrajne oskrbe. Zaposleni iz njihovega doma še vedno obiskujejo 26 posameznikov in posameznic na domovih.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
