Medtem ko meso najboljše kakovosti, vzrejeno v Sloveniji, prodajajo v tujini, Slovenci doma kupujemo poceni uvoženo. Za mnoge je na žalost cena glavno vodilo pri nakupu, pri čemer se postavlja vprašanje, zakaj vendar slovenskega potrošnika zavoljo zdravja ne bi zavarovali s subvencijami za nakup kakovostnega mesa. Tudi pri zelenjavi, ki bi je morali pojesti veliko več, kupci na policah trgovin izjemno pogrešamo slovenske pridelke. Od vse zelenjave v bogato založenem bližnjem supermarketu sem pretekli teden lahko kupila samo slovenski paradižnik. Seveda se lahko zapeljem do bližnjega kmeta ter si kupim okusno ledenko in domače kumare, kaj pa drugi, ki te možnosti nimajo?
V Kmečki zadrugi Sevnica, eni večjih kmečkih zadrug v državi, sodelujejo z osemsto kmeti in s prodajo mesa visoke kakovosti pri nas nimajo težav. Vse meso in izdelke prodajo izključno v Sloveniji (sodelujejo s tremi velikimi trgovci in trgovinami kmetijskih zadrug po državi). Le nekaj presežkov občasno prodajo kupcu na Hrvaškem. Govedina in teletina sta v celoti vzrejeni v Sloveniji, le svinjino je treba dokupiti v tujini, ker ni na voljo dovolj slovenske.
Nedavno je agrarni ekonomist in profesor na Biotehniški fakulteti dr. Aleš Kuhar opozoril, da se piščanci najboljše kakovosti, vzrejeni v Sloveniji, prodajajo v tujini, medtem pa slovenski potrošnik kupuje poceni uvoženo perutnino. »Medtem ko imamo pri proizvodnji zelenjave razvojne težave, je pri mesu nekoliko drugače. Še posebej pri piščančjem se lahko pohvalimo z izrazito visoko kakovostjo in organiziranostjo oskrbnih verig. Se pa trgovci večkrat poigrajo in pripeljejo v trgovine meso cenejšega tujega dobavitelja ter tako poskušajo 'stisniti' slovenske dobavitelje. Gre za precej zapleteno pogajalsko dogajanje, a je nespametno. Slovenski potrošnik seveda odreagira, saj je večina navajena kakovostnega piščančjega mesa domače pridelave in v trgovinah tuje zavrne. Večji je problem v šolah, menzah in hotelih, kjer se da uspešno 'zamaskirati' poreklo mesa, zato je tam večinski delež mesa tujega porekla in slabše kakovosti,« razloži Kuhar in še posebej poudari, da slovenski kmetje pri prireji piščancev in drugih rejnih živali uporabljajo izrazito manjše količine antibiotikov kot konkurenti v državah, od koder uvažamo meso ter izdelke iz njega. »Treba je trkati na razum potrošnikov, da ne nasedajo trgovcu, ki na policah ponudi tuje meso po nižjih cenah.«
Zniževanje cen so le pobožne sanje
Če bomo posegali po poceni mesu tujega izvora, ga bomo imeli na policah čedalje več. Trgovci nam bodo vedno nastavili to, kar kupujemo. Določen delež potrošnikov bo seveda ravnal pametno, ampak več je tistih, ki bodo ravnali po stanju v denarnici. Mar ne bi mogla take slabe naložbe v zdravje državljanov vlada preprečiti s subvencioniranjem mesa slovenskega porekla, da bi bilo to povprečnemu Slovencu dostopnejše? Da bi si slehernik lahko privoščil slovenskega premium piščanca?
»Da bi cene hrane zniževali s subvencijami, ni realno, četudi bi to morda delovalo. To bi zahtevalo kompleksne postopke, ki so do določene mere razviti v posameznih državah ZDA. Bi pa politika v Sloveniji morala zastaviti še učinkovitejše ukrepe za zniževanje stroškov proizvodnje in krepitev konkurenčnosti kmetijstva ter živilskih podjetij, kar bi se srednjeročno moralo pokazati v tem, da bi bila slovenska hrana cenejša. Ponovno pa izpostavljam, da je treba posredovati v celotni prehranski verigi (izboljševanje tehnologij, opreme, organiziranost, izobraževanje kmetov, živilske industrije), ne zgolj pri kmetih. To je tako, kot da bi v neki državi želeli imeti večjo proizvodnjo pohištva, pa bi za to podpirali izključno gozdarstvo, ne pa mizarstva, oblikovanja pohištva, premaznih sredstev ...«
Kako je z zelenjavo?
Ko smo se pogovarjali z enim večjih kmetov, pridelovalcev zelenjave (želel je ostati neimenovan), je izrazil skrb zaradi naše samooskrbe z zelenjavo. »Politika je ukinila subvencijo za zelenjavo, poleg tega nas bodo še dodatno obdavčili (zelenjava kot posebna kultura), zato mislim, da slovenske zelenjave počasi ne bo več na trgovski policah. Imamo tudi težave z delovno silo, ki je draga, pa tudi težko dobiš delavce. Verjetno bo treba spoštovati evropsko politiko, našo zemljo posejati s travico in se potem preživljati s subvencijami za njeno mulčenje. Zdi se že tako, da nas peljejo v to smer,« je povedal pridelovalec zelenjave, ki z njo oskrbuje dva večja trgovca in enega diskontnega trgovca. Z enim večjih trgovcev pa so nehali sodelovati, ker jih zanima samo najnižja odkupna cena.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
