Veliko posilstev se zgodi med štirimi stenami doma, ampak kot je pokazal nedavni razvpiti primer v Franciji, se včasih žrtve zločinov nad sabo niti ne zavedajo – ker jih je storilec pred dejanjem omamil. Zato se ne upirajo in se pogosto tudi ničesar ne spomnijo. Sploh se ne zavedajo, da so žrtve. Temu se reče kemična podreditev. Raziskave priznavajo, da ne morejo navesti točnih številk, kažejo pa, da je tega precej več, kot si mislimo.
Nekoč bomo govorili o »času pred primerom Pelicot in o času po njem«, so napovedali, tako kot zdaj govorimo o času pred gibanjem #MeToo in po njem. Nekateri pravijo, da je bil francoski primer Pelicot družbeno-kulturni potres, ki bo povzročil spremembe v zakonodaji in v zavesti ljudi. Ali se bodo napovedi uresničile, bo pokazal šele čas, nekaj pa je gotovo že zdaj: začeli smo se pogovarjati o kemični podreditvi. Izraz je morda še relativno nov, pojav pa ne, a vse dotlej, ko je neka Francozinja pristala na javno sojenje, da bi javnost ozavestila o tem, kako jo je mož omamljal, da so jo lahko on in drugi posiljevali, veliko ljudi za kemično podreditev (ali tudi kemično prisilo) ni še nikoli slišalo. In je zato nujno, da se o tem pogovorimo.
Kemija na strani zločincev
Izraz kemična podreditev pomeni uporabo psihoaktivnih snovi za zmanjšanje odpora, okrnjeno zavedanje ali onemogočanje sposobnosti za zavestno odločanje. Za podreditev žrtve, na kratko. Uporablja se pretežno v zločinske namene: za tatvine, rope, ugrabitve in zelo pogosto za spolne napade. Storilec izkoristi stanje omamljene žrtve, ki se ni sposobna braniti ali je celo brez zavesti. Drog, s katerimi storilci povzročijo omamljenost, je več vrst. Vplivajo na živčni sistem in imajo široko paleto učinkov, med drugim zaspanost, omotico, izgubo spomina, nezmožnost premikanja, bruhanje, slabost. Pri dolgotrajnem uživanju celo izpadanje las, se je pokazalo. Ena najpogosteje uporabljanih je na primer tudi alkohol, droge v sostorilstvu z alkoholom pa učinkujejo še močneje.
O eni plati kemične podreditve (v izvirniku chemical submission) že nekaj malega vemo, o njej govorimo že leta, čeprav zadeve nismo predalčkali pod to ime: gre za posilstvo s pomočjo drog, na primer GHB ali rohipnola, ki se ju je prijelo ime »drogi za posilstvo«. Dogaja se v barih in nočnih klubih, kjer ženski v pijačo znanci ali celo popolni tujci nasujejo (ali zlijejo) droge brez barve, vonja in okusa, ko izgubi zavest ali postane prešibka, da bi se upirala, pa jo spolno zlorabijo. Čez nekaj ur se prebudi s črno luknjo v spominu, spomin na dogajanje se vrača po koščkih, morda nikoli v celoti, jasno pa je, da se ji je zgodilo nekaj hudega. Kako se zaščititi pred tem, mediji in zaskrbljeni starši dekleta poučujejo že leta. In zares upamo, da je ta pouk koristen.
Potem je pa tu še druga različica kemične podreditve, tista, ki jo je razgalila zadeva Pelicot: omamljanje z drogami za zaprtimi vrati doma. Storilec je družinski član, žrtve pa ženske, otroci ali starejši. Drog za prvo različico na temnem spletu ni težko dobiti, pri drugi pa je vse še bistveno laže: na voljo so kar doma v omarici z zdravili. Kako preprosto je, je pokazala prav francoska zgodba – Dominique Pelicot je z receptom osebnega zdravnika sedem let brez težav v lekarni dvigoval uspavala in pomirjevala ter z njimi omamljal svojo ženo. Pa čeprav skuša francoska agencija za zdravila z vsemi mogočimi ukrepi preprečevati kriminalno zlorabo zdravil – na primer z omejevanjem izdaje nekaterih zdravil ali dodajanjem barve drugim, da jih je teže neopazno nekomu podtakniti. Ni dovolj. Zdravila, ki jih je moč zlorabiti za pomoč pri nasilju, so praktično v vsakem domu.
Pri poimenovanju teh snovi smo namenoma zelo megleni in skopi s podrobnostmi. Njihova uporaba je več kot preprosta, zdrobljene tablete, praške ali kapljice storilci vmešajo žrtvi v hrano ali pijačo. To je počel tudi Pelicot – droge je vmešal z vino, čaj, celo v sladoled. Njegova žena Gisèle ni imela pojma, kaj se dogaja z njo, njuni otroci pa so njene luknje v spominu in občasno zmedenost pripisovali zgodnji demenci.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
