Nobene od katastrof ni bilo mogoče preprečiti – ampak tisto, kar je odločalo o življenju ali smrti, je bilo, kako so bile stvari postavljene pred ujmo in po njej: kakšni so bili načrti za reševanje in kako so jih izvajali.
Na havajskem Mauiju je uničenih okrog 1.500 domov, tisoči ljudi so ostali brez strehe nad glavo, mrtvih je ta hip okrog sto, ampak nič od tega še ni končna številka. Reševalnim ekipam še ni uspelo pregledati vsega pogorišča. Na stotine je pogrešanih, če se doslej niso oglasili, so najverjetneje mrtvi.
Tudi pri nas je materialna škoda, doslej samo približno ocenjena, vrtoglavo visoka – toda število žrtev je nizko. Zidovi, ceste, mostovi so šli, a življenja so ostala.
Zakaj taka razlika med Slovenijo in Havaji? Slovenija ima Civilno zaščito, na Havajih je šlo pa vse narobe zaradi različnih vzrokov, nekaj zaradi naravne nesreče, ki je ni bilo mogoče preprečiti – na kopnem požar, na morju orkan, ki je preprečeval gašenje s helikopterji – predvsem pa zaradi nedestilirane človeške brezbrižnosti in neodgovornosti. Ne morejo reči, da z naravnimi nesrečami nimajo izkušenj, Havajci so doživeli že cunami in več orkanov, ki so prižigali požare. A se iz vseh katastrof niso ničesar naučili, priznavajo.
Imeli so sistem, ki naj bi prebivalce opozoril na nevarnost, pa so sirene molčale, nihče ne ve, zakaj. Javna tožilka na Havajih je napovedala preiskavo, ampak ta ne bo vrnila mrtvih svojcev in požganih domov. Preiskave se tradicionalno vlečejo leta, na koncu pa ni nihče kaznovan. Preživeli so pripovedovali, da jih je ogenj presenetil tako nenadoma, da so imeli le minute, včasih zgolj sekunde, da si rešijo kožo. Da bi reševali imetje, ni bilo časa.
Gasilci niso mogli gasiti, ker voda ni imela dovolj pritiska, nazadnje so se pa vsi hidranti posušili. Menda zato, so pojasnjevali pozneje, ker so se v požarih stopile vodne cevi in je iz sistema odteklo preveč vode. Elektropodjetje, ki preskrbuje 95 odstotkov zvezne države, ni pravočasno izključilo elektrike, pa so padli električni drogovi netili nove požare. Prepotrebno posodobitev sistema so prelagali že leta.
Pomoč, ko je prišla, je bila nekoordinirana in kaotična. Več dni po požarih so ljudje pripovedovali novinarjem, da so povsem odvisni od prostovoljcev, ker državna pomoč v vodi in hrani še ni prišla do njih. Tisti, ki so iskali pogrešane svojce, so se lahko zanesli le na lastno iznajdljivost. Policija in druge službe jim niso mogle pomagati, sami so morali spraševati od bolnišnice do bolnišnice.
Slovenske poplave so bile nasprotni pol havajskega kaosa. Slovenske sirene so tulile, tudi če jih zmedeni prebivalci niso vedno vzeli resno. V Kamniku je sirena prvič tulila ob treh ponoči, a »v nobenem oknu ni bilo luči«, pravi kolegica iz Kamnika. Tri ure pozneje, ko je spet tulilo, so pa že vsi razumeli, da gre zares.
»Dogodek je bil napovedan pravočasno, ni pa bila napovedana takšna silovitost ujme. Te ni mogel predvideti nihče,« je za Dnevnik povedal poveljnik Civilne zaščite Srečko Šestan. Toda čeprav poplav ni bilo mogoče preprečiti, so lahko omilili škodo. Koordinirali plemenito mišljeno, a včasih nerodno zastavljeno pomoč prostovoljcev. Nemški veleposlanik je poročal, da so mu rojaki, ki so prišli na Koroško postavljat most, povedali, da še nobenega mostu na svetu niso tako hitro postavili, to pa je bilo mogoče zaradi naše odlično organizirane Civilne zaščite.
Ljudje so vedeli, kaj morajo storiti in kam se obrniti za pomoč. In tole je najpomembnejša razlika med nami in Havajci: pri nas nihče v nesreči ni ostal sam.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
