Da se včasih vsak dobronameren pogovor sprevrže v konflikt? Da tudi vi hitreje zavpijete nad otroki, možem, mamo? Da so v službi le še slaba volja in na ulici le še namrščeni obrazi? Da postajamo Slovenci čedalje bolj jezni?
»Ali boste že odprli še eno blagajno?!« zarentači moški pred mano, ki je četrti v vrsti. Trgovki na dveh odprtih se spogledata. »Saj ni toliko ljudi,« previdno poskusi ena. »Kaj da ne! Sto let bom čakal! Pokličite kolegico!« se razburja gospod. Blagajničarka vdano pritisne na zvonec in jih sliši še od svoje predpostavljene, ki pride pogledat, kaj se dogaja. Ko tečnež zapusti trgovino, blagajničarka zavije z očmi. A previdno. S strankami je treba ravnati v rokavicah. »Se veliko derejo na vas?« me zanima. »Saj ni hudega, ljudem se pač mudi,« je spravljiva. Njena kolegica je odločnejša: »Ah, kaj pa govoriš? Kar naprej se kdo razburja. Že če je treba obdelati dodatno kartico ali kupon, vsi mrmrajo. Če se kaj zaplete in je treba malo počakati, pa smo že vsega me krive. Včasih si še na stranišče ne upam.«
V nadaljevanju tedna pozorneje opazujem naključne ljudi okoli sebe. Slabe volje je veliko, nestrpnih reakcij tudi. Prej kot s »saj ni nič hudega«, se odzovemo s »pazi vendar«. Prej kot rečemo oprostite, drugega obtožimo, da je kriv on. Taksist udriha čez svoje stranke, tako rekoč vsakega, ki ga srečam, jezi nekdo ali nekaj v službi, še voznik avtobusa zapre vrata pred nosom zadihanemu fantu, kar je v zadnjem desetletju res redkost. Časi res niso takšni, da bi imeli veliko razlogov za srečo in veselje, v ospredju so skrbi, nezadovoljstvo in tudi bes. Postajamo Slovenci, ki jezo pregovorno usmerjamo vase, bolj jezni tudi navzven?
Grda si, kadar si jezna
Psihologinja Ana Miletić, specializantka integrativne psihoterapije, se z odkrito jeznimi ne srečuje veliko, zato pa več s tistimi, ki jezo potlačijo. »K meni ne prihajajo ljudje, ki bi imeli težave s tem, da jezo izrazijo. Ti so pogosto zadovoljni sami s seboj, češ – pa sem jim pokazal! Po pomoč pridejo bolj tisti oziroma v večji meri tiste, ki jezne ne znajo ali si ne upajo biti.« Slovenci smo znano pasivno agresiven narod. Po besedah Miletićeve jeze pogosto niti ne prepoznamo in ne razumemo, da je pomembno čustvo in da ima svoje mesto v našem doživljanju. »Kadar v naši kulturi pomislimo na jezo, nas obidejo neprijetni občutki. Nekateri se lastne ali tuje jeze bojijo, drugi so nanjo jezni. Srečala pa sem tudi ljudi, ki so ponosni nase, ker se z lahkoto razjezijo in vsakomur povedo, kar mu gre.« Ne glede na odnos do jeze se vsem zgodi, da se razjezimo. Od naše vzgoje in temperamenta je odvisno, kako močno lastno jezo čutimo in kako jo izrazimo. »Slovenci jeze prepogosto ne znamo izražati neposredno in konstruktivno, tako da bi z njo kaj spremenili na bolje ali kakšno stvar uredili. Imamo pa kup načinov, kako jo izrazimo naokoli in 'od zadaj'. Pritoževanje, obtoževanje, jamranje, nenehna žalost, depresija in anksioznost so vse lahko preobleke jeze, s katero ne znamo dobro ravnati. To čustvo pri našem narodu namreč ni dobro sprejeto. Je nekaj neprijetnega, neprimernega, nekaj, kar se ne spodobi.« Še posebej so k njegovi potlačitvi nagnjene ženske, pri katerih je še veliko bolj nesprejemljivo, če so jezne, kot pri moških. »Gotovo ste že kdaj slišali, da je ženska grda, kadar je jezna. To čustvo naj bi pri lepšem spolu delovalo grobo in neženstveno, popolnoma neprivlačno.« Je pa zato, pravi Miletićeva, ženska lahko žalostna, prestrašena in nemočna. To nam še posebej lepo pristoji. In premnoge se raje obrnejo v to samouničevalno smer.
