V času, ko imajo že otroci mobilne telefone in smo v vsakem trenutku povezani z vsem svetom, je najbrž nepredstavljivo, da smo, ko odpovedo vsi telekomunikacijski sistemi, lahko prav tako v trenutku odrezani od sveta in informacij. Nemočni pravzaprav. Takrat se pokaže izredna družbena pomembnost radioamaterjev, ki jih je bilo včasih veliko več kot danes, ko primanjkuje podmladka. Letos praznujejo stoletnico, in čeprav jih je v primerjavi z drugimi državami malo – aktivnih jih je okrog 1500 – so med njimi najboljše ekipe v evropskem merilu, bili pa so tudi že najboljši na svetu!
»Radioamaterji smo pravzaprav sestavljali eno prvih družbenih omrežij, ko še ni bilo mobilnih telefonov in interneta ter s tem Facebooka, TikToka ... Z radioamatersko postajo smo se lahko vedno povezali tudi z ljudmi, ki jih nismo poznali,« je povedal Tilen Cestnik, radioamater po srcu in duši že od svojega petnajstega leta in član upravnega odbora Zveze radioamaterjev Slovenije – zveze radioamaterskih društev, imenovanih radioklubi. Od leta 2007 je pri zvezi odgovoren za repetitorsko omrežje (sprejemno-oddajne naprave na vrhu hribov, s katerimi povečajo domet predvsem ročnim in mobilnim radijskim postajam), deluje tudi kot namestnik koordinatorja ARON (amaterskega radijskega omrežja za nevarnost), hkrati pa je predsednik Radiokluba Sevnica, kjer živi, in član upravnega odbora Društva radioamaterjev v rodnih Trbovljah.
Pustolovski duh
Spominja se, kako se je preko postaj povezoval že s sošolci, ki so naredili izpit v srednji šoli. Vsakdo, ki želi postati radioamater, mora namreč najprej narediti radioamaterski izpit, ki ga organizira Zveza radioamaterjev Slovenije kot pooblaščena organizacija s strani AKOS-a. Šele potem lahko zaprosi za radijsko dovoljenje in klicni znak, po katerem se prepoznavajo. »Vedno sem bil bolj pustolovskega duha in se navduševal nad voki-tokiji, s katerimi so se otroci sporazumevali v nadaljevanki Zlati dež, ki sem jo gledal v otroštvu. Prvi voki-toki mi je prinesel stric iz Nemčije, in ko sem se igral, sem ujel nekoga z radijsko postajo na tovornjaku. Spoznala sva se in on me je še bolj navdušil. Začel sem raziskovati in potem sem z zaslužkom od počitniškega dela kupil svojo prvo radijsko postajo. Po koncu prvega letnika srednje šole pa sem imel v žepu že tudi narejen izpit.« Radovednost in raziskovanje sta prerasla v ljubezen do telekomunikacij. »Vedno rad delam kaj novega, preskušam nove naprave, različne načine dela, se povezujem z enakomislečimi, s katerimi nato skupaj ustvarjamo. Pred kratkim je sin predsedniku, ki si je v nahrbtnik pospravil najrazličnejše pripomočke za vzpostavljanje zveze – postajo, anteno …, da bo poklical kolege v Nemčijo, Ameriko, na Švedsko …, rekel, zakaj vlači toliko s sabo, saj ima vendar telefon. Ni problem poklicati nekoga, dokler vse deluje, ko pa telekomunikacije odpovejo, se zadeve lahko zakomplicirajo.«
Pomoč pri nesrečah
Takrat pride v ospredje Amatersko radijsko omrežje za nevarnost (ARON), organiziran sistem, katerega kodeks mora upoštevati vsak radioamater, ki naredi izpit. V njem so zapisana pravila vedenja ob naravnih in drugih nesrečah ter njihove naloge. »Našo organiziranost in usposobljenost je prepoznala tudi država, in sicer Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, ki s pogodbo sofinancira radioamatersko dejavnost za takšne dogodke. V sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami imamo 13 regij in v skladu s tem zveza radioamaterjev organizira 13 regijskih ter eno državno ekipo. V primeru nesreče iz centra za obveščanje pokličejo ekipo, da se aktivira.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
