»Izraz se pogosto uporablja v kontekstu nezahtevne vsebine, ki vključuje meme, kratke videe ali nesmiselne spletne trende. Poleg humorja, ki ga vsebuje, izraz resno opozarja na posledice pretirane uporabe digitalnih medijev, kot so zmanjšana pozornost in manjša mentalna jasnost. Nekateri strokovnjaki izraz povezujejo s simptomi digitalne zasvojenosti in odvisnosti od zaslonov,« so zapisali na Oxford University Press.
Vsakdo, ki je kdaj kliknil na »short video« na YouTubu ali Facebooku oziroma se prepustil TikTokovim predlogom, ve, kako lahko ti kratki posnetki brez vsebinske vrednosti posrkajo človeka. Preden se dobro zaveš, je mimo pol ure, ura. Naredil nisi nič, možganske gube so praktično zlikane, ne spomniš se, kaj si gledal dva videa nazaj. Pa vseeno te vleče, da bi kliknil še naslednji posnetek ljubkega kužka, kolesarskih vragolij, okraševanja torte ali kakšne podobne »življenjsko pomembne vsebine«. »Samo še pet minut, samo še tegale pogledam ...« Algoritmi aplikacij, ki nas vabijo v virtualno brezno brez dna, so pretkani, vsakemu od nas popolnoma prilagodijo uporabniško izkušnjo. Ponudijo točno tisto, kar nas zanima, kar nam je všeč in kar potrjuje naša prepričanja. S tem pa našim možganom ponujajo takojšnjo nagrado, dobro počutje, ki nas drži v krempljih in ne spusti izpred zaslona. Dr. Tina Bregant, pediatrinja in eno najvidnejših imen na področju delovanja možganov, pojasnjuje, zakaj je virtualni svet tako privlačen. »Bolj je barvit in intenzivnejši od resničnega. Daje nam večji občutek kompetentnosti, avtonomije in včasih celo povezanosti kot naš realni svet. Še odrasli, predvsem pa otroci, hitro padejo v past teh intenzivnih dražljajev, dobrih občutkov, ki jih prinašajo všečki, ter hitrih zadovoljitev. Razvijalci teh aplikacij do perfektnosti izkoriščajo nagrajevalni sistem v naših možganskih omrežjih, ker so razvili vsakomur od nas prilagojene mehanizme, ki jih naši možgani prepoznajo kot nagrado. Proti temu je resnični svet dolgočasen, prezahteven, preveč kompliciran, predolgo je treba delati in čakati na nagrado. Težko tekmuje z virtualnim svetom, ki je kot slaščičarna.« In kaj je lepšega kot zastonj slaščičarna?
Cena je visoka
A cena, ki jo plačujemo za to, je visoka. Naši možgani so preobremenjeni s stalno stimulacijo in neprestanim skakanjem s teme na temo. Izgubljajo zmožnost dolgotrajne koncentracije in globljega premisleka. Plehke vsebine ne zahtevajo kritičnega razmisleka in ljudje smo ga čedalje manj zmožni. Naše glave postajajo vedra za smeti, kamor se zlivajo hektolitri površnih in nepomembnih vsebin. Naši možgani postajajo leni, neodzivni, speljati misel v svojo lastno smer postaja prenaporno, odveč. Postajamo miselno leni in čustveno otopeli. S tem ko samo trpamo vase vso mogočo spletno gnojnico, izgubljamo zmožnost reševanja problemov, kreativnost in sposobnost razumeti kakšen bolj zapleten koncept. »Možgani se ves čas učijo in prilagajajo,« pojasnjuje dr. Bregantova. »Če jih sistematično navajamo, da je potrebna pozornost samo nekaj minut, potem začnejo tako delovati. Naši možgani niso večopravilni, z nevroznanstvenega vidika večopravilnost sploh ne obstaja. Gre za hitro zaporedje kratkih pozornosti, ki se sestavijo v daljšo pozornost. Če se streniraš, si sposoben več teh ponovitev, če pa se navadiš na kratek fokus in hkrati zelo močne dražljaje, boš zmogel samo še to. Včasih so ljudje znali ogromno pesmi na pamet, recitirali so cele tekste. Nekaj časa se je govorilo, da je to nepotrebna obremenitev naših hranilnikov spomina, danes pa vemo, da to ni tako slabo, da bi bilo smiselno te načine učenja vrniti v šolo.« Učitelji že dolgo opažajo, da otroci niso več sposobni koncentracije, ki bi trajala več kot kakšne četrt ure. Mnogi okoli tega že gradijo svoje ure. Ponekod poskušajo otroško pozornost obdržati z različnimi zabavnimi pristopi, vključno z lutkami, ki učijo namesto njih. Ljubko, a noro, če človek malo bolje pomisli. Niso pa le majhni otroci nesposobni daljšega fokusa. Enako opaža dr. Bregantova pri svojih študentih. »Učitelji nismo več toliko tisti, ki predajamo znanje in omogočamo odkrivanje novih svetov svojim učencem, ampak smo postali predvsem motivatorji, skoraj standup komiki. Biti moramo zabavni, šokirati moramo in poenostavljati, ker nam zelo hitro povedo, da ne razumejo, ali jim pozornost pobegne, po možnosti na telefone.«
S tem ko si peremo možgane s plehkimi vsebinami, hkrati izgubljamo človečnost in človeškost, je prepričana pediatrinja. »Človeška presežnost ni v tem, da trpamo vase neskončne količine podatkov. V tem je, da je bila poslikana Sikstinska kapela, da je bila napisana Oda radosti, da se skupaj nasmejimo in povežemo v skupnost.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
