Saj imam polno omaro cunj, sem bevsknila, med njimi je gotovo kaj, česar nisem nosila na zadnji obletnici, ki je bila pred petimi leti. Le zakaj so si jo zamislili sredi zime? Menda zato, ker je eden od sošolcev v Ameriki in je namesto poleti prišel na dopust zdaj. Ker ga že dolgo ni bilo na spregled, je očitno najpomembnejša oseba, ki jo želimo videti. Morda nam bo povedal kaj o Trumpu in Melanii, česar ne vemo.
Vseeno sem se odpravila na razprodaje, pred sošolci se je le treba malce postaviti. V glavo sem si zapičila rožasto bluzo na črni podlagi, kot je menda zdaj v modi. Lepo bi se podala k mojemu svilenemu črnemu hlačnemu krilu, ki ga nosim zadnjih dvajset let na vseh prireditvah. Samo bluze menjavam. Črna namreč zoži postavo in moja je potrebna nenehne optične prevare. Že vnaprej me je grabil obup: vse, kar je modernega, mladostnega in praktičnega, praviloma prodajo, tik preden se pojavim tam. »Te stvari gredo najprej,« zmeraj tarnajo trgovke. In zakaj teh stvari ne naročijo več, če jih potem zmeraj najprej zmanjka, si včasih drznem vprašati. In one zavijejo z očmi nekam v strop. Tja gor. Uprava je kriva, če ne sam bog.
Šla sem torej na lov za bluzo, seveda niso imeli nikjer niti približno takšne, kot sem jo želela, vse drugačne pa. Pogumno sem korakala mimo in se nisem pustila pretentati prisegam trgovk, da bi lahko k črnini nosila tudi modro karirasto bluzo v kombinaciji z rjavo. Ne in ne. Hočem rože, natančneje – stilizirane vrtnice! In potem ko sem se oteklih nog še komaj vlekla od obešalnika do obešalnika, sem jo zagledala – točno takšno, o kakršni sem sanjala. Z indijanskim krikom sem jo pograbila in se zakadila v garderobo, čeprav so me začele pri priči obletavati zle slutnje, ki so se zatem izkazale za resnične. V spodnjem delu sem jo lahko zapela, v zgornjem pa ne. Kar lep del oprsja je štrlel ven. Preverila sem, ali bi jo bilo mogoče čisto malo razširiti, a je imela komaj polcentimetrski rob. Najraje bi se zjokala.
A se ne boste nič pokazali, me je vabila trgovka pred vrati garderobe. Zakaj pa, sem vprašala sumničavo. Da vidim, kako vam bluza pristaja, je bila še bolj medena. V njej sem kot povita šunka, sem rekla obupano. Ah, dajte no, je rekla, pokažite se.
In sem se. V njenih očeh ni bilo videti nobene skepse, ampak eno samo občudovanje. Kako mi vendar pristaja. Imate večjo? Ne, seveda ne, kar imamo, je na obešalnikih, je zatrdila. » Pa saj ni tako tesna. Lahko jo nosite odpeto kot jakno, spodaj pa majico. Ta prelepa bluza je lahko za vas prekrasen motiv za hujšanje!«
Hvala, sem rekla, doma imam polno omaro takšnih motivov. A sem vseeno pograbila bluzo in se napotila z njo proti blagajni. Res imam v načrtu hujšanje. Potem se mi je pred očmi pokazala omara s kostimom, pri katerem je zgornji del pravšen (in že razpada od nošenja), krila pa si nisem še nikoli uspela obleči, pa plašč, ki me veže čez oprsje, če oblečem spodaj kaj drugega kot svilen top, in hlače, ki jim je takoj prvič počila zadrga in odletel gumb, da ne govorimo o ciganskem krilu, ki je v pasu preozko in za pol metra predolgo, a je tiste prelepe volančke škoda krajšati. In to še ni vse. Imam tudi nekaj parov čevljev, ki so mi bili v trgovini, ko sem sedela na stolu, prav, po nekaj deset metrih hoje pa so postali pretesni.
In sem se obrnila in dala tisto bluzo nazaj na obešalnik. Kar razganjalo me je od ponosa – morda pa končno le zorim?
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 5, 4. februar 2025.
