Kot bi brala vremensko poročilo za lanski november. Tudi sama sedim mirno, nobenih pričakovanj nimam. Ne slabih ne dobrih. Če sem grozna do same sebe, mi je ta hip čisto vseeno, kaj bo rekla. Ta trenutek se ne more zgoditi nič groznega, tolažim samo sebe. Spremljam njen pogled, ko drsi čez papir, popisan s čudnimi formulami, na katerem je zapisana moja usoda, čakam na njen odziv, na trzljaj, na osuplost v očeh … Nič takega se ne zgodi.
Do zdaj bi se lahko že sama naučila brati te hieroglife, pomislim, ko si od živčnosti trgam kožico okoli nohtov, saj mi jih soseda Vesna že mesece prevaja; najbolj se zatakneva okoli takih pomembnih zaznamkov, kot so tumorski markerji.
A tudi oni pogosto lažejo. Žal. In tega se tudi najbolj bojim, čeprav se tega strahu otepam kot virusov gripe, ki name prežijo na vsakem vogalu. Vem, da se bodo zdaj vsem zdravnikom pokonci postavili lasje, ker polemiziram s stroko, ampak kdaj pa kdaj (če uporabim ta nežni izraz) ti izvidi lažejo oziroma prikrivajo resnico. Možno je, laično rečeno, da se rak prikrije (v zasebnem pogovoru mi to zdravniki potrdijo), skrije za kakšnim notranjim organom, pretvarja se, da je miren, da ga ni. Ob laboratorijskih kontrolah zanalašč ne trzne, da ga ja ni opaziti, potem pa te iz zasede, ko to najmanj pričakuješ, saj so izvidi vendar v redu, znova napade. To se je namreč zgodilo obema mojima prijateljicama in soborkama, Vesni in Katji, ki se danes borita z metastazami v kosteh. Vesna je bila za rakom dojke operirana pred približno desetimi leti, dve leti je bilo vse v redu, rehabilitacija je bila uspešna, izvidi kar dobri. Potem pa so ji na enem od rutinskih pregledov rekli: »Žal nam je, gospa, danes smo opazili metastaze na hrbtenici, medenici, na kosteh v nogah … Predlagamo paliativo …« Šok. Še včeraj si bil menda zdrav, naslednji dan pa bolnik, ki samo še čaka na smrt in ti nihče več ne more pomagati. No, to je moja mora, ki si je sploh ne upam niti priznati, ker me vsake toliko sesuje. Kaj pa, če?
Čeprav so zdravniki z mojo prijateljico Vesno (uradno) končali že pred desetimi leti, je ženska še živa. In to še kako poskočna. Ne da se, borka moja, ona je moj veliki navdih in kažipot, ki kaže, da življenja ni konec takrat, ko to rečejo drugi.
Z Vesno sva sosedi (med nama stoji samo šest hiš) že petnajst let, a je nikoli prej nisem videla, dokler nisem pred tremi leti sama zbolela. Vsa ta leta sem se vsak dan s svojimi psi sprehajala mimo njene hiše, a je nikoli nisem opazila. Dokler mi ni najina skupna soseda Marita rekla, da bi se morala obrniti nanjo s svojimi bolezenskimi težavami, ker ima Vesna ogromno znanja in izkušenj. Kdo bi si mislil, da mi bo bolezen prinesla eno boljših prijateljic v življenju, slišiva se vsak drug dan, izmenjavava izkušnje, znanje, preverjava podatke, iščeva rešitve …
Vesna že nekaj let prejema cepivo proti raku, o čemer lahko v naših medijih samo beremo (no, lahko pa ste Vesnino zgodbo prebrali v Jani), pa še to pod rubriko: Je to sploh mogoče? Najprej je hodila na neko kliniko v Nemčijo, zdaj sodeluje z bolnišnico v Litvi. Tja gre tudi po to injekcijo, cepivo, ki ga mora seveda plačati (okoli 15.000 evrov). Da se ne spuščam preveč v podrobnosti, vam predlagam, da si preberete njeno knjigo Igra strahu, ki jo je napisala o svojem boju z rakom. V njej je ogromno medicinskih podatkov, ki jih niti ne razumem tako dobro oziroma, če sem iskrena, čutim odpor do tega, da bi se morala učiti zdravniških izrazov. Ampak Vesna to vse obvlada (dolga leta je delala v zdravstvu), z metastazami živi že desetletje in je globoko jezna na zdravniški sistem, ki ni opazil širjenja njene bolezni. Metastaze so ji požrle eno od vratnih vretenc, kirurgi so ji na prazno mesto vstavili nekakšno titanovo kletko, ki ji povezuje telo z glavo. Na zunaj se nič ne vidi, le glavo Vesna obrača počasi in ne sme delati sunkovitih gibov. Grozno mi je, ko tole pišem, samo, ljudje moji, tudi to se dogaja. Ona je ena izmed tistih ljudi, ki jih imam res rada in mi ni treba igrati pred njimi, kako je vse krasno in oh in sploh.
In ko tako razmišljam o Vesni in o tem, da se moram po pregledu oglasiti pri njej, da pretreseva tele moje najnovejše izvide, lepa zdravnica končno dvigne pogled z mojih laboratorijskih izvidov. »No,« reče zategnjeno, jaz pa vztrepetam kot list na goli veji, ki ve, da bo, majhen in nezaščiten, ob najmanjšem sunku vetra padel z nje.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 1, 7. januar 2025.
