Ondan je po nekaj kislih dneh posijalo sonce, kar je povzročilo, da so se na naši terasi zbrale velike količine okoliških dedcev, ki so grablje, žage in podobne intelektualne pripomočke naslonili kar na ograjo. Cenjeni soprog jim je pri priči postregel z borovnicami in višnjami, namočenimi v šnops, da bi se okrepili pred zahtevnimi vrtnarsko-sadjarskimi deli, ki se jih spodobi opraviti konec zime. Gospodje vedo veliko o sadnem drevju, jaz pa se šele učim, je mrmral cenjeni soprog, ko sem zelo očitno kazala nejevoljo. Med drugim bi moral obrezati velik okrasni grm, ki se je iz pravilne krogle začel razraščati v zvezdo repatico, pa očitno iz tega ne bo nič, sem godrnjala. Nekateri obrezovalci so namreč prinesli še svoje steklenice, same rožce, med in orehi so not, so se pridušali. Šnops so zamolčali. Za vsak primer sem kot tiha grožnja ostala blizu, da se ne bi zadržali do kosila. Hočem okrogel grm, in to še danes, sem se pridušala.
Nekaj časa so sicer res govoričili o sadnem drevju, cenjeni soprog je vztrajno drezal vanje, a zelo daleč s kmetijskimi nasveti niso prišli. Eden od duhovitežev je začel nakladati o mladi punci, ki da jo osvaja, pa nima pojma, na kaj današnje babetine padajo. Včasih je bilo dovolj, da si jih kam popeljal z avtom (do bližnjega grmovja, sem pripomnila), ali pa na kakšno pijačo in potem … tudi do bližnjega grmovja, sem vztrajala. Kajti doma je bila ali mama ali žena, nobena pa ne bi bila pretirano navdušena nad nenapovedano »obiskovalko«.
A ne bi šla obrezat hortenzij, se je nasršil cenjeni soprog, ki mojih komentarjev nikakor ni razumel kot duhovitost. Seveda, seveda, sem bila takoj pripravljena ubogati. »Odhajam zaradi svojega duševnega zdravja, ne pa morda zato, ker sem ponižna in boječa,« sem jim zažugala. Z razumevanjem so sprejeli obrazložitev in se, ne da bi počakali, da zares odidem, goreče posvetili svojim osvajalskim junaštvom. Ujela sem le še to, kako se po vroči romanci ljubice znebiš tako, da ji kupiš kakšno broško ali prstan in zamenjaš telefonsko številko.
Aha, sem rekla in si ogledala prstane na svojih prstih. Poročni in za vsakega otroka po eden, vse sem dobila od cenjenega soproga in jih zaradi sentimentalnih razlogov tudi nosim. V resnici so mi, po pravici povedano, včasih zelo odveč, saj se nenehno bojim, da se bom kam zataknila in bo nastradal kateri od prstov. Ampak pred leti so v mojem truplu delovali predvsem čustveni estrogeni in sem prstane pač nosila, ko pa so začeli prevladovati androgeni in sem postala bolj odločna, prstani niso več šli dol. Poskušala sem jih namiliti ali kako drugače pretentati, pa nič. Fak, ostala sem ujetnica lastnega nakita. Edina možnost je, da grem k zlatarju in jih odžaga, so mi pojasnili. Kar je vsekakor hitrejša in manj naporna metoda, kot pa da bi ustrezno shujšala. Deset kilc, pa bi bili prstani na varnem v šatulji. Marš!
A da poročeni ženskarji kupujejo svojim ljubicam prstane za slovo? Barabe! Na nekakšnem tečaju nakita smo zvijali prstane in zapestnice iz žice, tudi kakšen plastični »diamant« se je znašel vmes. Odbito. Nekaj teh izdelkov še zdaj hranim po predalih in imelo me je, da bi jih po nizki ceni ponudila potencialnim prešuštnikom na naši terasi, prav zabavno bi jih bilo gledati, kako bi se odzvali. A jih na srečo ni bilo več. Moj grm v obliki kometa medtem žal ni postal okrogel, ampak oglat. Žage, škarje in grablje pa še zmeraj slonijo na naši ograji.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 7, 18. februar 2025.
