Zgodilo se je pri nas, na Štajerskem – po tistem, ko je tožničin zahtevek za odškodnino zavrnilo prvostopenjsko sodišče, mu je pritrdilo še višje sodišče: prevarana ni upravičena do odškodnine. Ženska je ugotovila, da ima mož ljubico, varal jo je vsaj dve leti, težave v njunem zakonu pa zvračal nanjo. Zakonskim intimnostim se je izogibal, zato, je trdil, ker se je žena zredila. Kakšen pujs! A on je bil pa vsak dan lepši? Seveda je bolelo. Seveda je bila prizadeta. In kazalo se je tudi v njenem telesnem počutju, z nespečnostjo, glavoboli, slabim počutjem.
Ne vemo, ali je šlo pri tožbi za upanje, da ji bo odškodnina, 30.000 evrov, prinesla vsaj nekaj zadoščenja, ji vrnila nekaj izgubljenega dostojanstva in občutka za lastno vrednost. A najprej eno in potem še drugo sodišče je reklo zelo gromko: ne! Da so v zakonu spori in zadajanje čustvenih ran pač običajni in neizbežni, žalibog, celo pogosti. Da je moževo ravnanje z ženinega stališča morda res nemoralno, da pa z vidika sodišča »to samo po sebi ne pomeni, da gre za protipravno ravnanje, ki bi lahko bilo podlaga za odškodninsko odgovornost«. V prevodu, varanje ni kaznivo.
Ampak poglejte svetlejšo plat: če bi sodišče zahtevek priznalo – mimogrede, kako poimenovati novo odškodninsko kategorijo … varalnina? – bi bili soočeni s poplavo tožb prevaranih, ki bi še bolj zatrpale že zelo zabasana sodišča. Sem se potem zamislila, kako bi ravnala, če bi bila v njenih čevljih. Bi tožila? No, ne bi – zakaj bi si zaradi nepoštenega idiota delala stroške, zapravljala čas in energijo? Samo mislila bi si, bo že dobil svoje, ker na podlagi izkušenj trdno verjamem v (domnevno kitajski) pregovor, če dovolj dolgo sediš ob reki, trupla sovražnikov priplavajo mimo. Po drugi strani jo pa razumem. Varanje se zgodi, a način, kako je to počel on, je zavržen. Lastne grehe je zvračal nanjo. Nobene empatije ni pokazal do ženske, ki jo je imel domnevno nekoč rad. Nobene obzirnosti in spoštovanja.
Je že kdo rešil dilemo glede kazni za varanje? Sem šla pogledat: ni. Različne družbe na varanje in trpljenje, ki ga povzroča, različno gledajo in imajo tudi različne rešitve. O kamenjanju in umorih iz časti ne bomo. Še najbolj se k načelu zob za zob oziroma denar za prevaro nagibajo v ZDA, tam se je že v več zveznih državah zgodilo, da so sodišča prevaranim zakoncem priznala odškodnino za duševno trpljenje. Pa en primer v Avstraliji sem našla, pred četrt stoletja je sodišče čustveno in psihološko škodo prevarane žrtve ovrednotilo na pol milijona avstralskih dolarjev. In en primer v Veliki Britaniji, kjer je sodišče reklo, tega sicer običajno ne počnemo, ampak čustvena škoda je bila tokrat tako zelo huda … Zvečine pa sodišča, vsaj na zahodu, varanja ne kaznujejo z odškodninami.
Ampak … Obstaja še ena pot. Ameriška, jasno. Nekakšen obvoz, okrog ovinka do varalnine. V ZDA namreč poznajo »alienation of affection«, odtujitev ljubezni, kjer lahko prevarani toži tistega, ki mu je ukradel/vzel/odtegnil partnerjevo naklonjenost. Več takih tožb se je že končalo s prisojeno odškodnino. Potencialno maščevalna Štajerka lahko torej poskusi tožiti moževo ljubico. Bomo videli, kaj o tem porečejo slovenska sodišča. Lahko si pa seveda ženska reče, gremo naprej. Je ceneje, hitreje in manj boli.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 7, 18. februar 2025.
