»V življenju je ključno, da si zastavimo cilje in jim pogumno sledimo. Vsak izziv, s katerim se srečamo, je priložnost za rast in učenje. Optimistični pogled na življenje pa nam omogoča, da prebrodimo tudi najtežje trenutke,« pravi Jolanda G. Ravnikar, gospa neizmerne energije in polna plemenitih ciljev, ki ji bogatijo življenje. Dolgoletna prostovoljka na Onkološkem inštitutu s toplo besedo in objemom podpira in pomaga ljudem v hudih stiskah, jih opogumlja ter jim vliva optimizem za spopadanje z boleznijo. A mnogo huje je, kadar za zahrbtno boleznijo zboli otrok. Da bi vsaj malo omilila stisko staršev in malih bolnikov, je pred petimi leti začela organizirati zelo čustvene koncerte, ki se jih brezplačno udeležijo največja imena slovenske glasbene scene – denar od vstopnic vedno namenijo nakupu medicinske opreme za zdravljenje teh otrok.
Njeno poslanstvo pomagati drugim ji je bilo pravzaprav položeno že v zibelko, razmišlja danes z distance. Že v rani mladosti je izkušala bolezen in bolečino, in to jo je zaznamovalo za vse življenje. Njen oče je napravil samomor, mama pa je nedolgo zatem zbolela za rakom. Tako je Jolanda skrbela za mamo in tudi mlajšega brata. Ko je bila stara šestnajst let, se je poslovila tudi mama in z bratom sta ostala sama. »Ko kot otrok izgubiš starše, ki so tvoj varni pristan in največji podporniki, se počutiš neverjetno osamljenega. Čez noč moraš odrasti, če hočeš v življenju naprej, ne da bi padel v brezno ali zašel na kriva pota.« Takrat je pokopala svoje sanje, da bi bila zdravnica ali pevka. Morala je preživeti, in to obdobje jo je oblikovalo v osebo, kakršna je danes. »Izkušnje so me utrdile in mi dale krila, da lahko pomagam drugim ter jim stojim ob strani. Vsaka bolečina te naredi še močnejšega. Vzorec, ki sem ga imela kot otrok, je še vedno prisoten, bolečina, bolezen in trpljenje so moj varni okvir, drugim rada pomagam, ker mi je to poznano. Pomagam tudi zato, ker sama nisem imela ob sebi ljudi, ki bi mi pomagali, zato vem, kako je hudo, kadar si v stiski. S tem ko že šestnajst let kot prostovoljka delam na Onkološkem inštitutu, zdravim tudi svojo dušo.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 7. januar 2025.
Po spletu lahko glasujete na spletni strani naše revije oziroma na portalih naše medijske hiše, in sicer lahko oddate en glas na dan. Glas lahko oddate TUKAJ.
