Narava me je pač naredila takšno, da brez opletanja in vpletanja čustev, brez empatije in sočustvovanja … težko razumem svet.
Skratka, ovce so se pasle še do nedavnega na travnikih okoli Bovca. Zime tako ni bilo in je še danes ni. Zato bo že kmalu odcvetel teloh in so zvončki že pokukali iz zemlje na prav vseh osojnih brežinah. Tako greva z Janekom po bovški obvoznici, na levi strani čreda ovac. Gnetle so se druga ob drugi v obliki nekakšnega ščita in počasi frezale suho travo. Ena ovca pa se je pasla malo oddaljena od črede in se ozrla proti nama. Zdela se mi je že malo stara, ampak ne držite me za besedo. Če ljudem piše starost na čelu, pardon, obrazu, ovcam pač ne!
Ozirala sem se naokrog, ali je kje kakšna malo bolj zelena trava, da bi ji jo lahko vrgla čez električnega pastirja, morda bi jo zamikalo, da bi prišla bližje k nama. Pa ni bilo nič takega. Opazila pa sem Janeka, ki jo je tudi napeto opazoval, s kotička ust se mu je pocedila slina, no, to je posledica tiste ciste v glavi, pobrskala sem po žepu za robcem, da mu jo obrišem. Pa se je zganila tista menda stara ovca in se namenila proti nama. Morda je mislila, da imam v žepu kakšen bonbon, no, seveda, travo, kajne?
Saj veste, beseda da besedo in tako vam zdaj povem njeno zgodbo. Pač, ne čudite se, jaz se z drugačnimi, malo starimi osamelimi ovcami po sili razmer še kar razumem. Saj veste, empatija pa to, hehe.
Povedala je, da je lani sredi poletja šla na eno izmed njihovih ministrstev, da bi potožila o svojih težavah, pa ne samo svojih, ampak tudi o težavah nekaterih drugih ovc v čredi. Niti nisem prav debelo gledala, se mi zdi, ker vem, da tudi med ovcami obstaja hierarhija. Nekaj jih ima okrog vratu obešen zvonec, da se jih vidi in sliši, da ne govorim o kakšnih ovnih, ki brez zvoncev nadzirajo in komandirajo celo čredo.
Pravila je, da so bili tam vsi strašno prijazni, od tistega pri prvi lesi pa do onih za sicer trdno zapahnjenimi vrati. Ko je nadaljevala zgodbo, se mi je že kar malo orosilo oko: potožila jim je namreč, da potrebuje njihovo pomoč, no, ne samo ona, ampak še nekaj drugih iz njene črede. In ko je mislila na to, da jo na bovškem travniku vsi nestrpno pričakujejo, z velikimi očmi in s šopi suhe trave med zobmi, se ji je, stari, osamljeni ovci, daleč od bovških travnikov, kar utrgalo v prsih. In je jokala in cvilila, no, ne cvilila, to je bila samo prispodoba, da boste vi, dragi bralci bolje razumeli, verjetno je blejala, ne? In bila je celo pripravljena iti na kolena in prositi, saj veste, ovce tudi ne morejo stati ves ljubi dan na vseh štirih nogah in potem pokleknejo s sprednjimi nogami ter mulijo travo. No, tega pa moja draga stara ovca ni naredila, mi je zatrdila in meni so se že začele nabirati solze v očeh …
Kakorkoli že, vse je dala od sebe, no, svoje muke je dala od sebe, na ministrstvu je bilo čutiti majhno pretresenost, še celo nekomu je zvonček okoli vratu cingljal bolj milo, se je zdelo. Obljubili so, da bodo naredili »vse, kar je v njihovi moči, in še več«, da stara bovška ovca res ne prosi nemogoče, da toliko denarčkov bodo, revčki, že nekje napraskali. In sodelovali bodo, sodelovali, da se bo kar kadilo.
Potem pa se je nadaljevalo takole: poletje je bilo in vse je bilo tiho in mirno. Dobro, tudi ministrstvo gre na krvavo zaslužen dopust. Potem je prišla jesen. Melanholična in deževna, in moji stari ovci, no, upam, da zdaj že tudi malo vaši, je prinesla stiske. Noben zvonček z ministrstva ni zazvonil. Dolga jesen se je prevešala v zimo, pa še tudi nič. Blejala je po bovških travnikih, da se jo je slišalo tudi na ministrstvo. A kaj pomaga, malo so blejali nazaj, jo malo tolažili, sporočali v stilu: drug teden, drug mesec …
Nekega dne v jeseni se je blizu bovškega travnika mudil celo eden z ministrstva, tisti z zvončkom. Kot da je doživel razsvetljenje, je obljubljal, in to pred vso veliko čredo. Obljubljal je vse, kar je prosila naša stara ovca. In potem odšel, kajpada. In nato … vse tiho je bilo.
»Alora,« sem rekla stari bovški ovci, oprostite izrazu, ampak samo tako sem dobila njeno pozornost in solza mi je spolzela po licu, »spet enkrat si bila naivna, kajne?«
In sem se nemudoma ovedla: »Ji moram še jaz sipati sol na rano?« Ne, hotela sem jo potolažiti. Spomnim se, da sem ji govorila o tem, da je naivnost samo to, ko nekdo preveč verjame drugemu, preveč zaupa, je tudi malo lahkoveren, celo zelo preprost, morda malo nerazsoden, neizkušen. Tolažila sem jo, da so bili njeni nameni pošteni, odkriti, potrebni, človeški, moralni.
In da na drugi strani obstajajo takšni, ki to niso. Ki imajo figo v žepu, ko odpirajo usta, imajo tisočero obrazov, ki si jih po potrebi nadenejo, da se znebijo »tečnih ovac«. Ki že vnaprej vedo, da se ne bodo ukvarjali z milimi prošnjami neke stare bovške ovce. Ki obljubljajo pomoč, pa jo pozabijo, še preden uspe suha trava na bovških travnikih ozeleneti. Kako se že reče temu? Morda laž? Posmehovanje? Celo hinavščina?
In potem sem pomislila nase, saj veste, sočustvovala sem, ne samo s staro ovco, ampak tudi s seboj. Tudi jaz sem bila taka ovca, naivnica, na solidarnostnem ministrstvu, pisala na zdravstveno ministrstvo, pa še na socialno sem kaj naslovila, da ne govorim o glavnem šefu.
In potem je mene pretresla stara ovca, rekoč: »Povej mi, imajo tam po ministrstvih tudi posebne potrebe, vsi so slepi in gluhi, ne razumejo, kar jim govorimo, v štirih letih se niso naučili nič, kaj šele, da bi kaj premaknili …
»Ne, draga ovca, to niso posebne potrebe. Ljudje s posebnimi potrebami vidijo, slišijo, čutijo, razlagajo, razumejo, prosijo na sebi tipičen način. Tam na ministrstvih pa so večinski ljudje, ki nočejo slišati, videti, tam ne stanujeta empatija in skrb, ki jo tako zelo razmetavajo naokoli, da pridobijo zaupanje ovc v določenem času. Izraz za te ljudi še ni dokončno izumljen.«
Ej, draga moja stara ovca! Sva se kaj naučili ali se nama je le potrdilo to, kar že dolgo veva, pa vedno znova zanikava pri sebi? Da na svetu obstajajo dobri in slabi!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 7, 18. februar 2025.
