"Taka darila že leta kopičimo v sobi, »rumpl kamri«, vsa so pa od moje matere. Strašno veselje ima z njihovim kupovanjem, je pa seveda omejena s proračunom, zato kupuje v trgovinah, ki si jih lahko privošči. Saj se tudi v takih najdejo prav lepe stvari, ampak problem pri moji mami je še ta, da nima okusa. Tako dobivamo skodelice raznoraznih oblik in barv iz nekakovostne keramike, ki se hitro okruši, umetno sadje in podobno, kar naj bi krasilo police, dišeče sveče, ki nikomur ne dišijo … Pred leti sem jo poskušala obzirno napeljati, da bi bili veseli tudi samo nogavic ali kakšnega suhega sadja, pa je bila zelo užaljena. Nazadnje ji je moj mož tudi rekel, da bodo otroci bolj veseli desetih evrov kot pa plastične ropotije, ki se hitro pokvari, pa ni hotela nič slišati. Ona nam bo kupovala darila po svojem okusu in pika. Ne sprašuje se, kaj z njimi naredimo, pa vidi, da nimamo nič od tega razstavljenega po hiši. Letos sem na primer od nje dobila repliko črne ročne ure za na steno (ogromna zadeva s paščkom!), mož je dobil že kakšen šesti odpirač za vino, hčerka, ki je najstnica, je dobila roza majico z ogromnim rožastim vzorcem, ki je ne bi oblekla niti mrtva, sinova pa vsak nekakšnega plastičnega robota, ki hrešči in govori v kitajščini. Sem opazila, da jim je šlo kar na jok, ko so odprli darilo. Grozno je trmasta, ta moja mama. Ko bi vsaj lahko ta darila podarili kam naprej, komu, ki je potreben pomoči, pa so povsem neprimerna za kaj takega. Zdaj imamo skoraj leto, da bi jo prepričali, naj upošteva vsaj želje otrok, imate kakšen predlog, kako naj se je z možem lotiva? Pa srečno novo leto vam želim, ostanite tako modri in hudomušni, zelo rada vas prebiram."
Patricija
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 7. januar 2025.
