Najmočnejšega, magnitude 5,3, ki so ga čutili celo v Atenah, so izmerili prejšnji ponedeljek zvečer. Grški seizmologi napovedujejo potresno dejavnost še ves februar, lahko se zavleče celo v marec, pri čemer še vedno ne izključujejo možnosti močnejšega potresa z občutnimi posledicami. Zato je vlada na otoku razglasila izredne razmere. Na tisoče ljudi ga je zapustilo, zaprli so šole, na otok so napotili vojsko, reševalne ekipe pa so pripravljene na morebiten potres z usodnimi učinki. Bi se lahko kaj takega zgodilo tudi v Sloveniji, kako bi pri nas ravnali pri taki potresni dejavnosti in česa se lahko naučimo iz dogajanja v Grčiji?
Otok Santorin leži na ognjeniškem loku, za območjem, kjer Afriška tektonska plošča tone pod Egejsko tektonsko ploščo. Afriška plošča tone globoko v Zemljino skorjo, celo v plašč, zato povzroča raztezanje ozemlja na območju teh grških otokov. Seizmična dejavnost zato tukaj ne preseneča. Izbruh ognjenika približno 1600 let pred začetkom našega štetja naj bi bil celo razlog za zaton minojske civilizacije. »Dva velika potresa leta 1956 z magnitudo 7,7 in 7,2 sta se že zgodila na prelomu, blizu katerega se zdaj dogaja ta roj potresov,« nam je stanje orisal seizmolog iz Agencije Republike Slovenije za okolje, dr. Gregor Rajh. Ker strokovnjaki še ne razumejo čisto natančno, zakaj je potresna dejavnost na tem območju tako intenzivna, saj razmere proučujejo šele nekaj desetletij, jim bodo pri razumevanju med drugim pomagala tudi spoznanja iz seizmografov, ki so jih blizu roja potresov skupaj namestili nemški in grški seizmologi.
»Če je seizmičnost recimo neposredno pod ognjeniško kaldero, torej delujočim ognjenikom, in če bi videli, da se ta potresna dejavnost počasi seli proti površju, bi lahko sklepali na bližajoči se izbruh ognjenika. V tem primeru pa imamo potresne roje na območju, kjer ni delujočih ognjenikov, zato strokovnjaki niso prepričani, ali gre za ognjeniško dejavnost ali za neko tektonsko dogajanje, sproščanje napetosti v Zemljini skorji, ki ni neposredno povezana z ognjeniško dejavnostjo. Roji se pojavljajo proti severovzhodu, stran od otočja, pa pridejo nazaj in spet zanihajo stran, tako da imajo posebno dinamiko. Če bi proti površju prodirala magma, bi bila ta dinamika preprostejša, potresi pa bi bili omejeni na eno samo območje in bi se površju približevali, tu pa se vzdolž preloma premeščajo raztopine, ki povzročajo te zmerne potrese. Taka je za zdaj ena od možnih razlag.«
Kako pa je mogoče potem predvidevati, da bi tak potresni roj, kakršen je na Santorinu, lahko napovedoval večji potres? »To je zelo težko predvideti. Se je pa to v preteklosti že zgodilo, recimo lani na Japonskem, ko je po seriji manjših udaril močan potres z magnitudo 7,7. V drugih primerih pa so potresi tudi izzveneli, tako da ni nič gotovo. Ko se bo na Santorinu tresenje umirilo, bomo verjetno potrebovali še nekaj let raziskav, da bomo ugotovili, za kaj pravzaprav gre. Možnost večjega potresa vedno obstaja in je ne smemo izključiti. Če bi to naredili, bi javnost lahko zavedli, saj razpleta ne poznamo. Na možnost večjega potresa moramo zato vedno opozarjati.«
Previdni smo
Seizmologi so se nekaj gotovo naučili iz potresa v italijanski L'Aquili, kjer so seizmologe obsodili, ker naj bi podcenjevali tveganje usodnega potresa, ki se je na koncu zgodil in je v njem umrlo 309 ljudi. »Tudi tam so imeli roj potresov magnitud do 3,5. Seizmologi so se posvetovali s civilno zaščito, še pred posvetom pa je načelnik v nekem intervjuju med vrsticami dejal, da večje nevarnosti ni, in ta izjava je nekako postala uradna. Ljudje so ostali v svojih domovih in zgodila se je katastrofa. Seizmologi niso imeli dokazov, da je prišlo do splošne napake, so pa vseskozi opozarjali, da je območje zelo nevarno in da je povečana možnost močnejšega potresa. Po nekaj letih so spoznali, da niso krivi in da je prišlo do splošne zmede pri podajanju informacij. Ker so bili odzivi takrat tako močni, je seizmologe postalo strah, da jih bodo preganjali, če bodo odkrito povedali svoje mnenje. Zato smo zdaj toliko bolj previdni in povemo, da lahko pride do različnih scenarijev, in hkrati povemo, da potresna nevarnost na teh območjih obstaja. Neki amaterski seizmolog, ki je meril vsebnost plina radona na tistem območju, je opozarjal, da se bo nekaj zgodilo. Izhajanje radona iz zemeljske skorje je lahko namreč dodatna informacija, predhoden znak, da se na prelomu nekaj dogaja. Kljub temu pa ne moremo napovedati, kdaj in kje se bo zgodilo. Tudi ne moremo vedeti, ali je sproščanje tega plina znak za velik potres ali pa gre le za neke spremembe v zemeljski skorji, ki se odražajo v manjših potresih. Zato ni potrjene povezave med večjimi potresi in sproščanjem radona,« je razložil.
Ekipa
Valentinov Groove v Cityparku: sejem »vinilk«, DJ nastopi in nagradna igra
Potresni roji tudi v Sloveniji
Bi bilo potres v Posočju mogoče predvideti?
»V Posočju je bila neka predpotresna dejavnost, ki pa jo je težko ločiti od vsakodnevne potresne dejavnosti, ni bilo vzorca, iz katerega bi lahko predvideli večji potres.«
Potresni roji so zelo specifični in so jih imeli možnost pred nekaj leti opazovati tudi v Sloveniji. »Bili so nižjih magnitud, do okoli 1,0, in so se končali brez večjega potresa. Mi smo jih zaznali s seizmografi, ljudje jih niso niti čutili. Napetosti v Zemljini skorji se lahko sproščajo zelo počasi, kar je povsem nenevarno. A ta povečana dejavnost lahko gre v dve smeri, lahko s časom popolnoma izzveni, lahko pa s kompleksnejšimi procesi, ki jih še ne poznamo dovolj dobro, pripelje do večjega potresa, ki povzroči večjo škodo. Zadnja desetletja postavljamo vse več opazovalnic na različnih območjih v svetu in ta zaporedja še preučujemo. Zemljino notranjost preučujemo posredno preko tresenja tal. Ne moremo pa procesov v Zemljini skorji neposredno meriti kakor v atmosferi, kajti ti procesi lahko potekajo več kilometrov ali na stotine kilometrov pod površjem.«
Izredne razmere
Grki so kmalu po tem, ko so se začeli vrstiti potresi, razglasili izredne razmere. Aktivirale so se enote reševanja in prebivalce na nevarnih območjih so začasno preselili. »Da se začne prej dogajati neko zmerno potresno stanje, je lahko po eni strani tudi privilegij, ker se lahko pripravimo na morebiten večji potres. Saj se ti sicer velikokrat zgodijo brez večjega opozorila, tako kot je to bilo leta 1956. Ljudje se zavedajo, da živijo na potresno nevarnem območju in da povišana potresna dejavnost lahko traja tudi nekaj mesecev. Zato je zelo pomembno, v kakšni stavbah ljudje živijo. Škodo in smrtne žrtve je mogoče preprečiti z ustrezno potresno odporno gradnjo. Tako v Grčiji kot tudi pri nas imamo predpise, kako graditi potresno odporno. Imamo veliko starejših zgradb, ki niso protipotresno varne. Morali bi urediti predpise na tem področju, pa se nikamor ne premaknemo. Veliko sredstev bi morali zbrati, da bi zgradbe sanirali. Bile so energetske prenove, a so se napake v konstrukciji samo zakrile. Takrat bi obenem z energetskimi morale potekati tudi potresne prenove. Je pa to ključen vidik, kako živeti s potresi – zavedati se nevarnosti in sprejeti ukrepe. Če bi imeli zgradbe po najnovejših standardih, nam ne bi bilo treba skrbeti za močne potrese, ker se ne bi porušile in bi bilo število žrtev manj. Stavb, potrebnih prenove, je veliko, pa verjamem, da je tako tudi v Grčiji.«
Pred velikim izzivom
Če bi se v Sloveniji začeli pojavljati šibki potresni roji, ki jih ljudje niti ne čutijo, seizmologi na to ne opozarjajo, ker bi lahko sprožili samo nepotreben preplah. »Pri močnejših, ki jih ljudje čutijo, pa začnemo obveščati in se povežemo s civilno zaščito, ki pripravi načrt zaščite in reševanja in aktivira svoje enote, ki so v pripravljenosti. V Sloveniji smo že imeli močne rušilne potrese, najbolj znan je bil leta 1895 v Ljubljani, magnitude 6,1, potem se mnogi spomnijo posoških potresov. Takšni potresi se lahko seveda ponovijo.« A jih žal ne moremo napovedati, vse so samo predvidevanja. »Meteorologi lahko merijo razne parametre v atmosferi, pa se še zmotijo pri napovedi vremena. Mi nimamo neposrednega vpogleda v zemeljsko skorjo ali še globlje, zato smo pred veliko večjim izzivom kakor druge stroke,« je končal pogovor.
