Morda pa bi moral obleči ledvični pas iz domače volne, resda pika, ampak je toplejša. Najdražji je namreč prepričan, da si je za prehlad vsak kriv sam, ker se premalo oblači. Ni kriv mraz, je zahreščal s hripavim glasom. Kriv je presuh zrak. V dnevno sobo bomo zvlekli orbitrek, pa naj se na njem suši perilo in bo. Ampak saj obstajajo vlažilniki, sem protestirala. Vlažilniki so blažev žegen, je smrkal, mokro perilo je boljše. Takoj mi je bilo jasno, da bo nesramno omenjal moje sobno kolo.
Kupila sem ga pred mnogimi leti, razlogov je bilo veliko – s sobnim kolesom se lahko »voziš«, tudi kadar dežuje, ni ga treba »pumpati«, ni ga treba zaklepati, ni se treba bati, da bi ti ga ukradli. Moja družina je bila vsekakor proti. Ljubljeni sin me je naganjal v kakšen fitnes, kjer imajo tudi druge naprave pa tudi trenerje, ki ti lahko kaj pametnega povedo, še najbolj naklonjena mi je bila hči, in sicer izključno zaradi solidarnosti. Pri svojih letih si pa za svoj denar menda ja lahko privoščim tudi kakšen bedast nakup, a ne?
Kolo sem namestila v bližino pralnega stroja in likalne deske, kjer se preostali družinski člani zadržujejo samo po pomoti, ter trenirala. Zjutraj pred službo in zvečer pred spanjem. Blazinice na izpostavljenih mestih so še kar hitro izginevale, omeniti je treba tudi, da sem kakšen mesec preživela ob vodi, kuhani špinači in surovi pesi.
Ko sem dosegla želeno težo, se je začelo zapletati. Prej je bilo na mojem zadku dovolj špehca, ki je deloval kot amortizer, potem pa me je sedež na sobnem kolesu začel močno motiti. Rit me je bolela in sumila sem, da sem nekoliko ožuljena. Zaradi razumljivih razlogov se seveda nisem razgalila in spraševala mimoidočih, ali je na dotičnem mestu res kaj krvavih žuljev. Skratka, določila sem si nekaj časa za rehabilitacijo in sobno kolo je začelo samevati. Prav grdo me je gledalo, tablica z elektronskimi podatki je začela tu in kar sama utripati, včasih je celo žalostno zapiskalo. Kot zapiska takrat, ko ima kolesar zares previsok srčni utrip …
No, potem so me malce bolela kolena, pa kolki in še nekaj drugih bližnjih reči. Kolo je obupalo in nehalo opozarjati nase, k čemur je nedvomno pripomogla genialna zamisel – na njem je bilo tako priročno odlagati zlikano perilo. Srajce na obešalnikih so se super obnesle na ročajih, vmes pa so se idealno prilegle hlače. Brisače sem zložila kar na sedež, sčasoma sem vedela, da jih je lahko natančno osem, pri deveti pa se kup podre. Torej osem, sem štela. Na pedale sem krasno zagozdila košaro z nogavicami.
Potem se je začel v hiši vihar – vsi bi namreč strašno radi trenirali na mojem kolesu, pa ne morejo, ker ga ovešam s perilom. Prav, sem rekla in snela cunje, kolo sem velikodušno postavila na hodnik, da bi bilo vsem dostopno, pa se je že prvo noč zgodila nesreča – sin je prikolovratil s svojimi nekdanjimi sošolci z obletnice mature in neka ne prav trezna gospodična je po nesreči trčila v kolo ter razbila steklenico viskija. Po tistem je kolo nekaj časa sicer služilo svojemu namenu, kmalu pa je dobilo povsem drugo vlogo. Poslej smo nanj odlagali vetrovke, plašče in dežnike, dokler se ni sesedlo in izdihnilo.
Nakar je cenjeni soprog privlekel k hiši orbitrek. Mora trenirati pred zimo za smučarski tek, je pojasnil. Super, sem rekla, to je še večja rogovila kot kolo, za celo žehto bo zadostovala. Jezno me je pogledal in kakšen teden zares strastno treniral. Naprava ga je pri tem glasno vzpodbujala, tako pač je s temi modernimi rečmi. Potem se je na držalih začel čedalje večkrat pojavljati zgornji del trenerke, pa preznojene brisače in še kaj. Nakar smo ga spravili v bližino likalne deske in pralnega stroja, kjer ni nikomur napoti – razen meni. Ampak zdaj bo očitno končno spet oživel. Cenjeni soprog mu je dodelil pomembno vlogo, da bo vlažil zrak, če bom seveda nanj obesila sveže oprano žehto ali dve.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
