Tudi razloge za začetek vojn sproducirajo. Ko je ena »pod streho«, začnejo drugo. Sirija je idealen poligon. Najmočnejši »svetovni »šahisti« že razmišljajo, kako naprej. Sirija ima nafto in plin. Trump od Evrope zahteva več za orožje. Razumljivo, Amerika ima največjo orožarsko industrijo.
O vsem tem ne vem prav dosti, a dovolj, da me današnji svet straši. Človek bi mislil, da je vsa ta analogna in digitalna pamet namenjena človeštvu. Pa ni. Samo nekaj jih je, ki z njeno pomočjo grmadijo bogastvo in vpliv, malo več je onih, ki pri tem obilno participirajo, vsi drugi – kakšnih pet, šest milijard – pa smo figure na šahovnici.
In v Sloveniji se tako tudi obnašamo. Na globalne izzive ne moremo vplivati, pomembnih domačih pa se nočemo ali ne znamo lotiti. In potem pač meljemo pravico do odklopa, evidentiranje malice, štempljanje …
Mesec mi včasih res deluje, kot da je za luno. Zakaj sploh imajo uprava ali lastniki vodje po uradih, firmah, deloviščih? Zato, da imajo višje plače, ali vendarle tudi zato, da organizirajo in vodijo delo? Cel kup poklicev je, kjer ta opevani odklop ne deluje. Zdravniki morajo vskočiti, šolniki nadomestiti, celo za kakšnim okenčkom v javni upravi je treba »potegniti«, ker je kolega zbolel … O novinarstvu raje ne bom. V mojih časih je bilo »snemanje« s kljuke del delovnega procesa. Smo se pač dogovorili. Danes marsikdo postavi mlado družino pred »dobrobiti« delodajalca. Kar je prav, a delo je tudi zaveza. Racionalna razmejitev obojega pa nuja. Nergači, da ne rečem lenobe, pa so vedno bili in bodo. Ni zakona, ki bi jih »odpravil«. Prej narobe, več bo papirnatih rešitev, manj bo kolegialnosti, bolj se bodo nekateri izmojstrili v izmikanju.
Pa toliko je problemov, s katerimi bi se vlada morala ukvarjati! V vseh naših vitalnih sistemih škripa. Zelo škripa. Zdravstvo, šolstvo, tudi o tem, kaj bomo imeli od novega prispevka za dolgotrajno oskrbo, ne vemo kaj dosti. Na papirju gre, v domovih pa so prazne postelje, ker ni kadra. In ga tudi čez pol leta ne bo. Ker delo je težaško, plača pa ušiva. Ja in? Nič! Mnogi, ki imajo doma obnemogle starostnike, bodo še naprej odvisni od zasebnih negovalcev in negovalk. Ko enkrat obležiš, tvoji pa so po službah, druge ni. Od blizu gledam: 24-urna nega, priselitev negovalke in pomoč pri vsem stanejo svojce krepko čez dva tisoč evrov. Navkljub subvenciji. Nimajo jih vsi. Še ena naših tipičnih zgodb. Rešitev na papirju, celo denar na računu, vse drugo pa bo, če bo …
In takih zares vitalnih in nerešenih področij imamo, kolikor hočete. Poleg zgoraj omenjenih večnih tem je zame ena ključnih davčna politika. Zakaj sploh imamo davkarijo? Za pregon lopovov, ki morda davke dan ali dva prepozno plačajo? Za najnovejši lov na spletne porno dilerje? Ali morda le za to, da bi naredila red med mojstri, ki že desetletja poslujejo brez računov, skrivajo lastništvo naložbenih nepremičnin, poslujejo preko davčnih oaz ... Vsi bližnji vedo in vidijo, samo dacarji ne. Nauk zgodbe: predpisi in zakoni so za rajo, za druge pa je meja le modro nebo … In ti »drugi« očitno prevladujejo tudi med visokim uradništvom in zakonodajalci. Če ne bi, bi bilo uveljavljanje davčnega reda gotovo ena od prioritet.
In potem!? Resničnostna farsa. Za devet milijonov zafuranih evrov – vrnili smo jih davkoplačevalci – bo nekdanja šefica propadle Probanke Romana Pajenk »oddelala« 780 ur družbenokoristnega dela. Pet mesecev po osem ur na dan! Za devet milijonov!? Njenih luksuznih nepremičnin državi ni uspelo zarubiti!
Res, kdo je tu nor?
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 51, 17. december 2024.
