Nobena skrivnost ni, da v Sloveniji od svojega pisateljevanja živi bore malo ljudi, na prste ene roke jih lahko preštejem. Tadej Golob, Drago Jančar, Desa Muck morda, ker ima napisanih milijon knjig, Feri Lainšček, za vse druge pa je pisateljevanje samo prostočasno opravilo in zato ni čudno, da smo, kjer smo. Branost med ljudmi drastično upada, kar dokazujejo tudi pravkar objavljeni rezultati raziskave Knjiga in bralci. Kar 42 odstotkov prebivalcev v zadnjem letu ni prebralo niti ene knjige. Mlajši nimajo potrebne koncentracije za branje, razen za kratka sporočila, ki niso daljša od 120 znakov. Kognitivna sposobnost ljudi hlapi in leta že poslušam, da slovenskega jezika čez 50 let ne bo več. Zakaj? Ker nas bodo pojedli drugi, večji in uporabnejši jeziki od te naše male slovenske eksotike.
Izražanje misli je ključno za samostojnost in vključevanje v družbo. Povprečen besedni zaklad pismenega človeka v 21. stoletju je 10.000 besed. Slovenski knjižni jezik ima več kot 110.000 besed, slovenski pogovorni jezik pa kar okoli 500.000. Pisatelji in pesniki jih v povprečju uporabljamo okoli 100.000.
No, na knjižnem sejmu v ospredju niso bili slovenski avtorji niti slovenska beseda. Nobenega napisa nisem videla nikjer, ki bi slavil slovensko avtorsko besedo. Opazila pa sem kupe in kupe knjig angleških in ameriških pisateljev, ki so se obiskovalcem ponujali v prvi vrsti. Po ugodni ceni.
Mladim obiskovalcem sejma (ki so ga morali obiskati v sklopu šolskih obveznosti) se je tudi letos knjiga v branje ponujala enako, kot se je ponujala nam pred sto leti. Enako zamorjeno in dolgočasno. Tu je knjiga, na, beri. A današnja mladina je drugačna. Zanje ni dovolj le pisana platnica, da jih pritegne vsebina. Oni hočejo sodobno, moderno knjigo, ki bo poleg svojih papirnatih strani ponujala še veliko drugih doživetij, izkušenj. No, tega na tem sejmu ni bilo moč videti. Zato me ne preseneča preveč, da je knjiga mladim v breme. Kje pa imajo čas tri dni brati eno književno delo? Ob vsem pomembnem dogajanju na TikToku, Instagramu in FB-ju, kjer je zgodba Williama Shakespeara o Juliji in Romeu zajeta v nekaj besedah: »Ma, dva sta se zaljubila, pa ta stari niso dali, na koncu sta se fentala oba.«
Sama sem prebrala mnogo knjig in moram priznati, da sem večino pozabila. Toda kaj je potem namen branja? Spomnim se, da sem prav to vprašanje zastavila očetu pred mnogimi leti, ko sem mu morala asistirati pri ribarjenju. Ni bil prav kak vešč ribič, rekla bi celo, da ga to postavanje ob reki ni ravno zadovoljevalo, ampak takrat so ribarili vsi naši sosedje in tudi on se je trudil po svoje biti del skupnosti. Magari ribiške. Nobenega veselja nisem imela, ko sem morala čepeti ob njem na obali, dolgčas za umret, niti pogovarjala se nisva, da ne bi plašila rib. Domov sva potem prinašala debele krape, ki so se še dneve pacali v naši kadi. »Morajo spustiti blato,« je rekel moj tata. In potem sem med umivanjem zob gledala te velike živali, kako so se kobacale in umirale v naši blatni kopalni kadi. Grozljivo. Ko sem imela kakšnih 12, 13 let, je naročil, da moram te krape zaklati. Celo mama je nekaj protestirala proti takšnim vzgojnim ukrepom, ki naj bi krepili mojo občutljivo umetniško dušo, a neuspešno. Zaklala sem tri krape. Z velikim kuhinjskim nožem sem jim potegnila pod vratom, da je pritekla kri, potem sem padla v nezavest. Tistih rib pri nas doma nihče ni hotel jesti. Niti oče.
No, in ko sva tako čepela na rečni obali, sem ga vprašala, čemu me sili brati knjige, če pa se večine sploh ne spomnim. Nekaj časa je bil tiho, potem pa je rekel, da je žejen, in me prosil, naj mu prinesem vodo. Ko sem zgrabila steklenico, ki sva jo prinesla s sabo, je rekel: »Ne to.« Podal mi je star preluknjan lavor, v katerega sva spravljala ribe, in rekel: »S tem mi prinesi.« Bedasto sem ga pogledala, pa mi je namignil, naj ga ubogam. Vsakič, ko sem stari lavor potopila v potok, da bi z njim zajela vodo, je ta iz njega takoj odtekla. Vsaj desetkrat sem poskusila, uporabljala razne zvijače, poskušala hitro in počasi, rezultat je bil vedno enak. Kmalu sem obupala in mu potožila, da mi je dal neumno in absurdno nalogo. »Prav imaš,« je odgovoril moj tata. »Nisi se zmotila. Ampak poglej zdaj ta lavor, kako se sveti, čist je kot nov. Voda, ki se je precedila skozi njegove razpoke, ga je očistila.« Potem si je prižgal cigareto in nadaljeval: »Ko bereš knjige, si kot ta lavor, knjige pa so kot rečna voda. Nič hudega, če ne moreš ohraniti v spominu vseh knjig oziroma vse vode, ki si jo spustila vase, kajti knjige bodo s svojimi idejami, čustvi, znanjem in resnico, ki jo najdeš med stranmi, očistile tvoj um in duha in te bodo naredile boljšo in prenovljeno osebo. To je namen branja.«
Prav je imel moj tati, knjiga Okupatorjeva hči je tudi o njem in vem, da bi danes bil ponosen name. Četudi mu ni uspelo, da bi iz mene naredil vrhunsko ribičko.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 51, 17. december 2024.
