Ali pa takole: da bo obema všeč. Torej za vsakega nekaj in nekaj skupnega. Janek se je veselil svojih postojank, kar pomeni nezdravo hrano, pa crkljanje pri Radmili in Dragu, posebno pa se je veselil, ker je šla z nama na rajžo tudi soseda Nada. Jaz sem se veselila, da bom videla Roberta in mnoge meni drage ljudi na dogodku ob dnevu spomina žrtev prometnih nesreč, pa Nedo in Evo …
Bil je res lep jesenski dan in celo v belem mestu je bilo sončno. Tega se je veselilo, poleg mene, tudi mnogo drugih ljudi. Zato je bila povsod gneča. Nada je izstopila na Poljanah in dogovorili smo se, da jo zvečer pobereva in gremo skupaj domov. Midva pa sva pot nadaljevala do trgovine s pohištvom, ker sem spet pospravljala kopalnico in se mi je zdelo, da morava skriti najino kramo v škatle. Saj veste, morda pa pride za naslednje praznike kdo naokoli, hehe.
Vse je šlo kot po maslu, no, po načrtu, dokler nisva končala z res hitrim nakupom v tej trgovini in prišla na parkirišče. Še danes ne vem, kaj se je zgodilo, čeprav sem že stokrat premislila vsak najin korak. Pa ne samo korak, tudi pogled, besede …
Na parkirišču je Janeku padel mrak na oči, bi lahko rekla. V trenutku je objel kovinski steber na prostoru za vozičke in izginil v svoj svet. Kot brodolomec sredi morja se je prilepil na steber, zaprl oči in … to je bilo to! Najprej sem ga malo pustila, da se umiri, potem sem mu začela prigovarjati, potem sem ga želela objeti, pa ni šlo. Janek se ni zmogel vrniti. Gospod, ki je pospravljal vozičke, je vprašal, ali bo šlo. Saj sem vedela, da bo šlo, samo kdaj bo tisti čas, pa ne. Ljudje so prihajali in odhajali, slišala sem njihove pogovore in videla, da so naju prijazno opazovali. Kakšen je celo pozdravil. No, tako je bilo več kot uro in pol. Ja, po navadi ne traja tako dolgo.
Ko je bil Janek še majhen in se je zaprl pred svetom, sem ga včasih pač dvignila in odnesla. Že dolgo ga ne morem več in je treba pač počakati. Poklicala sem Radmilo, da bova zamudila kosilo. Rekla je, da pride Drago na pomoč. In reče Janeku: »Dobro jutro, Janek. A greva?« Kot da je zamahnil s čarobno palico vile z neba, je Janek poskočil in odšel k njegovemu avtu.
Obsedela sem v avtu in razmišljala. Najhujše od vsega je Janekovo trpljenje, borba z lastnimi občutki in občutenji. Ne zna razložiti z besedami, kaj ga muči, kaj mu ni prav, kaj ga moti, ne ve, kako naj ravna s svojo stisko in kako naj se izvije iz objema slabe volje. In v tistem času, ko se zapre, ne sliši in ne vidi zunanjega sveta, tudi tisto, kar ima najraje na svetu, mu ne pomeni nič.
Vem, da je takrat treba samo čakati in počakati. Tu in tam ga malo ogovoriti, opogumiti, spodbuditi, večinoma pa počakati. Povem mu, da bom tukaj zraven in ko bo želel, lahko greva naprej. Kasneje so ga spraševali, ali je bil slabe volje. Janek pa pravi: »Mama izzzziva!« Fino potegne črko z, ja, precej truda je vložil, da jo obvlada. Nikoli ga ne bi vprašala, s čim sem ga izzivala. To bom morala ugotoviti sama, besedo izzivanje Janek ne razume tako kot mi. Morda sem rekla, da morava pohiteti čez cesto, se izogniti ljudem, morda nisem bila dovolj pozorna na njegovo bližajočo se slabo voljo, morda sem prehitro sama zlagala nekaj reči na blagajni, pa je to želel narediti Janek …
No, spet ena učna ura zame! Ki se ni končala še dolgo. Videla sem, da je Janeku nerodno, nekaj časa me je pogledoval postrani, jaz sem se šalila tako kot vedno. Mislim, da je tudi sam ugotovil, da za McDonald ni več časa, ker ga je vsega porabil za objemanje droga, hehe. In se ni čisto nič pritoževal. Jaz pa še manj. Morda pa je bila to kakšna učna ura tudi zanj? Malo dvomim. Zato, ker so v nekem trenutku čustva, ki jih ne zmore uravnavati, močnejša od razuma.
Včeraj sem opazila, da je večkrat vzel v roke revijo Jana in poiskal v njej najino fotografijo. Potem jo je spet odložil z zadovoljnim obrazom. Morda spet popravlja svojo samopodobo? In pokazala sem mu prelep video, ki mi ga je poslala babica osemmesečne Gabriele. Njena mamica ji bere Janekovo knjigo Vila z neba. Ogledujeta si jo, jo listata, mama reče: »Zapihal je veter, ššššššš,« Gabriela pozorno opazuje in poskuša ponoviti. Potapka z zalitimi ročicami po knjigi in pove: »Ta, ta, ta!«
Pravim Janeku: »Poglej, tvojo knjigo bere tudi Gabriela! Super si to naredil!« Janek pa zadovoljno skoraj zapoje: »Joooo!«
Zdaj je spet tukaj, v našem svetu. Njegov drugi svet pa je tam, zelo blizu, seveda, ne more biti drugače. Do naslednjega trka obeh svetov pa se bova močno trudila za lepa doživetja tukaj, kjer pač živiva.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 51, 17. december 2024.
