Tudi Tomaž (37) je eden tistih klientov – zadnje čase je takšnih vedno več – ki se je na terapijo prijavil zaradi vse pogostejših nekontroliranih izbruhov jeze. Ob živce ga spravljajo sodelavci, ob zid ga pritiskajo nemogoče stranke s svojimi zahtevami, krvni tlak mu zvišuje šef, ki pričakuje vedno boljše rezultate, in za povrh je tu še njegova partnerka. Saj jo ima rad, se hiti opravičevati, pa vendar se mu zdi, da tudi doma nima nobenega miru več. Nekaj let mlajša partnerka namreč silno hrepeni po otroku, on pa se ji izmika, saj ne zmore več seksati na ukaz. Najraje bi se skril v mišjo luknjo ali pa zbežal stran.
Čutiti je, da je pod grozljivim pritiskom in da ga bo razgnalo, če ne bo začel končno skrbeti zase. A za začetek se mora sploh naučiti, kaj si želi.
Ko ga povprašam po tem, bi me rad na hitro odpravil z odgovorom, da sploh nima želja, a potem ko ga nekaj časa pustim v tišini z njegovimi mislimi, začne razlagati, da za zdaj ve le to, da je sebe že zdavnaj nekje izgubil. Ker ni vedel, kaj bi storil z občutkom, da nikamor ne spada in ni nikomur mar zanj, se je zavil v obrambni oblak jeze in jo potem trosil obilno naokrog.
Tomaž ni v resnici prav nič drugačen, ko smo marsikdaj čisto vsi. Kadar smo preplavljeni z bolečimi občutki in čustvi, s katerimi ne moremo zdržati, jih (večinoma nezavedno) preusmerimo drugam. Na druge ljudi in stvari. Tako je lažje. Manj boli. A srž problema še vedno ostaja v nas in nemo kriči, da naj se vendarle končno zbudimo iz zimskega spanca ter poskrbimo zase in za svoje nefunkcionalne vzorce.
Zgodi se, da nas mora življenje prav treščiti po glavi, da se naposled zbudimo in zavemo, da imamo pred sabo le še en popravni izpit. Če ga ne bomo uspešno naredili, bo po nas.
To čuti tudi Tomaž, ki ga je šele njegova okolica s partnerko na čelu predramila in mu dala vedeti, da naj končno nekaj stori s svojo nenehno jezo.
Zdaj že več tednov obiskuje terapijo in ob delu na sebi je med drugim spoznal, od kod izvirajo njegova silovita čustva: ne sodelavci, ne stranke in ne šef ali njegova partnerka v resnici niso krivi za njegove izbruhe jeze! Zadaj tiči nekaj mnogo težjega, globljega …
Tomaža in njegovega dve leti mlajšega brata je mama pustila sama, ko mu je bilo komaj devet let. Starši so se ločili že nekaj let pred tem in od ločitve naprej mama ni bila več enaka. Medtem ko je prej vsaj za silo skrbela za otroka in gospodinjstvo, je po ločitvi vso svojo energijo usmerila v iskanje novega partnerja. Ko ga je naposled našla, je pogosto popivala z njim. Novi partner ji je nekega dne predlagal, da pustita staro življenje za sabo in odideta obetom boljšega naproti. In sta šla. Čez noč sta spakirala vse, zapustila otroka in odšla. V Nemčijo.
Tomaž se ne spomni, koliko dni sta bila z bratom v stanovanju čisto sama, mu pa počasi prihajajo na površje občutki silnega strahu, nemoči in žalosti, ki so bili do zdaj prekriti zgolj z jezo.
Hudo mu je, o, kako zelo mu je hudo, saj prvič v življenju prihaja v stik z vso silovito bolečino osamljenosti in občutka izgube.
Da je čustveno lahko preživel – zanj in za brata je nekaj časa sicer skrbela prijazna soseda, dokler ni naposled le priklicala že zdavnaj odseljenega očeta, da je prišel po svoja sinova – se je pozneje zavil v neprodušen plašč jeze. Že kot najstnik je bil ves preplavljen z omenjenim čustvom, enako se je to dogajalo tudi pozneje – vse do današnjih dni.
Zdaj na terapiji spoznava, da preteklosti ne more spremeniti, lahko pa preoblikuje strategije, ki so mu nekoč morda pomagale preživeti, v sedanjosti pa mu že dolgo ne koristijo več.
Kadar danes začuti jezo, si najprej pomaga z »mokrim kužkom«. To zares učinkovito vajo lahko izvajamo kjerkoli, denimo tudi na stranišču v službi, kadar nas zagrabi silovita jeza in bi se radi pomirili. Potrebujemo le toliko prostora, da lahko sproščeno tresemo celo telo, od glave in rok do trupa in nog, kot bi bili kuža, ki si želi z dlak otresti vodo. Telo stresamo 90 sekund, nato se umirimo, popijemo nekaj vode in po potrebi vajo ponovimo. Okrog 30. sekunde začnejo možgani »protestirati«, a dobro je, da v tistem hipu vztrajamo vse do končnih 90 sekund. Na ta način namreč iz telesa učinkovito odpravljamo vso napetost in čustva – hipna in tudi ona, ki že dlje potlačena ždijo v nas.
Zelo učinkovito je tudi boksanje; če nimamo boksarske vreče, bo dobra tudi okrasna blazina. Lahko si jo za nekaj evrov kupimo prav v te namene. Bolj ko se bomo namreč fizično spravljali nad svojo staro jezo v opisanih oblikah, bolj bodo glava, telo in duša postajali lahki.
Takrat bomo lahko končno začeli prihajati v stik s prvinskimi čustvi, od žalosti do nemoči, strahu in še česa, in stvari se bodo počasi, tako kot se to dogaja zdaj tudi klientu Tomažu, začele počasi postavljati na pravo mesto.
Vesna Sivec Poljanšek, zakonska in družinska terapevtka
* Imena klientov in nekatere njihove osnovne karakteristike so spremenjeni zaradi varovanja njihove identitete, zgodbe pa so povsem resnične.
