Filmarji igrajo na prvo žogo. Vsaj od Ljubezenske zgodbe z O'Nealom in Ali MacGraw v glavnih vlogah tam v 70. se rak na filmskem platnu dobro prodaja. Predvsem tak s koncem za smrkanje. Tisti s pozitivnim koncem niso fotogenični.
Pustimo. V teh dneh so mediji polni tovrstnih zgodb. Tudi zato, ker k nam po Zori, Dori in Svitu prihajata še dva presejalna programa. Prvi za zgodnje odkrivanje raka pljuč in drugi za prostato. Kar je super. Presejalni testi so v časih, ko ni jasno, ali smo državljani tukaj zaradi zdravnikov ali pa je vendarle obratno, zlata vredni. Rešujejo življenja. Ponujajo možnost tudi tistim, ki verjamejo, da se njim ne more zgoditi. Žal še vedno več kot četrtina vabljenih z gnusom zavrača brskanje po straniščni školjki in nima časa za mamografijo, ginekologa ... Se opravičujem, a ne gre drugače. Neodgovorni bedaki. Ko zbolijo, pa pričakujejo čudeže. Presejalni programi so neprecenljiva dodana vrednost našega načetega javnega zdravstva.
Bilo je pred več kot 20 leti. Službeni obisk pri moji ginekologinji. »Ker ste ravno tukaj, čas bi bil za preventivno mamografijo.« Sama pri sebi pa … no, ja. Na napotnico sem se spomnila kak mesec pozneje, ko sem bila – spet službeno – na Onkološkem. Spet prek vrste, pregled, mamografija, punkcija … Šok! Netipni invazivni tumor. Relativno majhen kirurški poseg. Telesu se je komaj poznalo, glavi pa zelo in se še vedno. Vsako slabo počutje mi prikliče v spomin mojega raka. Kakorkoli, še sem tu. Brez spleta zgoraj opisanih okoliščin me ne bi bilo. In to svojo zgodbo razlagam vsem, ki se me še niso naveličali.
Zdaj, ko vsak s svojim izračunom pokopavamo javno zdravstvo, so taki programi nadstandard, velikanska dodana vrednost. Čeprav iskreno, moje izkušnje z njim niso slabe. Nimam občutka, da se me v mojem medvoškem zdravstvenem domu otepajo, tudi na OI sem vedno, ko sem bila naročena na kontrolni pregled, naletela na prijazne ljudi. Tudi ko vnuke peljem k ortodontu, so prijazni, celo na urgenci, ko kateri prišepa iz šole, se, sicer po dolgem čakanju, najde kdo z nasmehom.
Verjamem, da ima podobne izkušnje velika večina Slovencev. Tudi zato, ker nočemo biti malenkostni in ker vemo, da imamo vsi ljudje kdaj kak slab dan. In ker nas velika večina navija za javno zdravstvo. Za vse. Da bodo do zdravnika prišli tudi tisti brez denarja za dodatna zavarovanja ali samoplačništvo.
Tudi zasebnega šolstva si nas večina ne želi. Berem, šolnina 300 evrov mesečno!? Navijam za ravnatelja kočevske gimnazije, ki se je postavil po robu helikopterskim staršem. Ki hočejo za svoje »srčke« samo petice. Če jih ni, je kriva šola. Pika. Ker je ravnatelj Gregor Pečan ukinil ponavljanje testov in spraševanj, dokler domala vsi niso na peticah, je svet staršev zahteval njegovo razrešitev. Svet staršev? O tem, kdo tam sedi, bi se dalo kaj zapisati. A bom ostala kar pri mnenju predsednice združenja ravnateljev Mojce Mihelič. Svet staršev ni strokovni organ. Pika. Prav res, ali ti starši sploh razmišljajo, kaj bo z njihovim potomstvom, ko ne bodo več pod njihovimi perutmi? Se kdaj ozrejo preko svojih plotov? Sploh razumejo, kakšno škodo jim delajo?
Tudi sodstvo je za družbo vitalnega pomena. In naše na srečo ni takšno, kot bi si ga za svoje rabote in jezikanja izbrali Janša ter njegovi malikovalci. Na srečo!
Ko sem gledala, kdo ga je podpiral pred sodiščem, se mi je utrnilo, da starci nismo rešitev za ta svet. Biden 82, Trump 78, Ši Džinping 75, Netanjahu 75, Putin 72!!! Konec koncev Janša 66 ...
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
