Ta beograjska ustvarjalca sta skupaj ustvarila Knjigo vtisov, zanimivo zbirko krilatic in ilustracij, ob katerih boste razmišljali o sebi, odnosih in družbi, v kateri živimo.
Kakšne so razmere v Beogradu, glede na to, da imate pogosto proteste, saj je veliko ljudi nezadovoljnih z vlado? Pred kratkim sem na družbenih medijih prebrala celo zapis, oblast ubija ljudstvo.
Slavimir: V vsej regiji, Evropi in tudi v Ameriki je vse več primitivizma. Ko vidiš posledice amaterizma in primitivizma, zavitih v profesionalnost, ne moreš več biti prijazen in nežen. Ne izbiraš več ne besed ne sredstev. Živimo v razburljivem času, saj imamo vsak teden zgodovinske dogodke, tako da nam v Beogradu res ni dolgčas.
Slavoljub: Politika je nadomestila mnoga druga področja življenja in neupravičeno stopila na mesto pevcev, igralcev, umetnikov …, ki so bili prej bolj vidni v medijskem svetu. Živimo v družbi spektaklov, kar najbolje izkoriščajo prav politiki. Vse, kar se dogaja, uporabljajo za svoje namene, promocijo in vzpostavljanje pozicij za trgovanje. Kar se dogaja v Srbiji, je posledica dolgoletne tehnike vladanja. Tragedija v Novem Sadu je le ena od posledic tega načina dela – korupcije in podobnega. Tega ni lahko gledati niti živeti, saj smo vajeni zgodbe o pravici.
Slavimir, celo desetletje ste živeli v Sloveniji. Kako bi primerjali ljudi pri nas in v Srbiji?
Srbi delamo, da živimo, Slovenci pa živijo, da delajo. To je bistvena razlika. Seveda je tudi v Beogradu veliko dobrih delavcev, a večina je bolj usmerjena v zabavo kot v delo. Ko sem leta 1999 po bombardiranju prišel v Ljubljano in želel tu ostati za vedno, je bilo, kot da bi prišel do mineralnih vrelcev, kot da je tu kraj za okrevanje. Res sem psihično okreval, se očistil vsega, kar nosi Balkan, s katerim je Beograd bolj povezan kot vi. Tu sem se naučil profesionalno opravljati svoje delo – tam sem se naučil prodajati, biti v medijih. Srbija je namreč država spektaklov. V Beograd sem se vrnil izključno zaradi ljubezni, ki je tukaj nisem našel.
Slavoljub, ste tudi vi zaradi ljubezni naredili kaj, česar niste imeli v načrtu?
Trudim se, da vse, kar v življenju počnem, počnem zaradi ljubezni. Kolikor se le da, so vse odločitve v mojem življenju sprejete z ljubeznijo.
Kako sta sploh prišla na idejo, da bosta sodelovala pri Knjigi vtisov?
Slavoljub: Zapisal sem te in druge stavke, v katerih sem se prepiral sam s seboj. Vedel sem, da to ni dokončana stvar, knjiga potrebuje sliko. Poskušal sem sam ilustrirati besedila, pa ni šlo. Zato sem začel razmišljati, kdo bi me razumel. Ko sem začel delati s Slavomirjem, sem ugotovil, da je človek z enakimi vprašanji, z enako vsebino, da pa je njegovo izrazno sredstvo slika, tako se mi je zdel idealen človek za to.
Izpostavljeno
Podarite vsakdanje razkošje
Slavomir: Takrat sva delala v isti agenciji, kar je splet neverjetnih okoliščin. Sva praktično enake starosti, kompatibilna, imava enaka vprašanja, dvome …
Slavoljub: Skratka, takole je bilo: moji papirji so stali na njegovi mizi več tednov, potem je šel na dopust in na njem deset dni praskal risbe ter mi jih prinesel, češ, to je to. Jaz sem rekel, da je polovica res super, pri polovici pa bi lahko naredil kaj več. Ni bil navdušen, kar zakuhal je, ampak je čez nekaj dni prinesel nove slike … Pozneje mi je prinesel še kakšnih 30 ilustracij, tako da sem potem napisal, kar sem videl na njih.
No, pa poglejmo, kaj ste zapisali v knjigi. Zelo všeč mi je zapis Samec: Nihče ni tako sam, da bi bil edini krivec … Slavimir, ste ob njem hitro našli navdih za sliko?
Slavimir: Sem, ker sem pogosto sam, predvsem v svojih mislih, analizah, v ustvarjalnem svetu. Celotna knjiga temelji na sprejemanju notranjega sveta, kakršen je. To zavedanje je pomembno, saj gre od tam vse lahko na boljše.
Slavoljub: Stara zgodba je, da noben človek ni otok. Na začetku ste spraševali o razmerah v Beogradu. Veste, kdo je kriv, odgovoren? Vsi mi! Seveda obstajajo konkretno odgovorni ljudje, ki so povzročili, da nekaj ne uspe, ne deluje. A pri tem smo tako ali drugače vsi sodelovali. Imeli smo priložnost glasovati na volitvah, vsi smo gledali, kaj se dogaja … Sicer pa je itak tako, da zahodna civilizacija temelji na krščanstvu, ki temelji na krivdi. Že ko se rodiš, si kriv. Grešnik ste in se morate odkupiti za svoje grehe. Zanimivo se mi zdi, da se civilizacija osredotoča na grehe, napake in odpuščanje.
Oba delata v oglaševanju in sta na svojem področju izjemno uspešna. Velik problem današnjega časa je potrošništvo, materializem. Se kdaj počutita kriva, ker s svojim delom sodelujeta pri tem?
Slavimir: S tem sem se srečal pred kakimi 20 leti. Dotlej sem bil kot večina mladih, ki jih zanima samo uspeh. Priznam, da sem na tej poti zanemaril vse druge svoje in tuje kvalitete. Takrat sem najprej priznal sebi, da to ni pravi način, potem pa sem zamenjal življenjsko paradigmo. Besedo uspeh sem zamenjal z besedo pomoč in od tistega trenutka nimam več težav ne z načinom ne s poslom, s katerim se ukvarjam. Sem pa v zadnjih 15 letih manj v neposrednem oglaševanju, prodaji. Bolj sem se posvetil oblikovanju identitete, znamkam. Zdaj imam zelo dobro predstavo, zakaj delam, in izbiram kliente, s katerimi ima moje delo smisel, saj se trudijo za kakovost in pozitiven vpliv na družbo. Zelo težko bi delal stvari, v katere ne verjamem, pa naj bo to politika ali oglas za izdelek, ki ni zdrav. Zame je pomembno, kakšen vpliv bo imelo moje delo na družbo, saj ne želim zastrupljati okolice. To je luksuz, ki ga imava oba pri delu, saj sva se v več kot treh desetletjih že dokazala. Puščam si tudi prostor za osebne projekte, s katerimi premikamo stvari, ki so pomembne.
Slavoljub: Ne strinjam se z vašim vprašanjem, saj je marketing posledica, ne vzrok. Če je najstarejši poklic na svetu prostitucija, je marketing drugi najstarejši, saj se je takoj, ko se je pojavila druga prostitutka, začela reklama, ker je bilo treba izpostaviti, kaj je pri kateri boljše. Odkar je na trgu konkurenca, je tu marketing. Če ne bi bilo medijev, kot je vaša revija Jana, potem ne bi bilo reklam. Marketing je v osnovi vezan na izdelek. Če imate sto stolov, pa jih ne morete prodati, pokličete mene. Se vi počutite krivi, ker ste izdelali te stole? Sicer pa mislim, da sem pri svojem delu še najmanj grešil. Obrtniško sem dober, vem, zakaj nekaj delam, tu so cilji jasni in nikogar ne želim prevarati. Kupec sem jaz, kupec je moja žena, tako da tu ni prevare. V marketingu itak ne smeš lagati, saj se laž hitro razkrije. In samo v reklamnem bloku ali pri oglasu v medijih je jasno označeno, da gre za reklamo. Zato je jasno, da bomo oglaševali samo pozitivne strani nekega izdelka. Če bodo kupci ugotovili, da ni tako, ga pa ne bodo več kupovali.
Še eno od vaših besedilo ima naslov Dobri nameni. Preveč hoteti je pot k nikoli uspeti, ste zapisali in narisali.
Slavimir: Potreba po popolnosti je v resnici naša edina ovira. Seveda so visoki cilji potrebni, ampak vse se začne z enim korakom. Ne moreš z eno potezo vsega narediti. Korak za korakom na zunaj ni videti kot velik dosežek, ampak saj pravijo, da se počasi daleč pride.
Slavoljub: Naše želje so pogosto nad našimi zmožnostmi in nas pojedo. Ljudje imajo cel spisek materialnih in duhovnih stvari, ki postane tako dolg, da je povsem nerealen. V petem stoletju pred našim štetjem je živel filozof Sokrat, veljal je za zelo modrega človeka. Ko je bil že star, so ga peljali na trg, kjer so imeli vsa čuda sveta. Začudeno in navdušeno je opazoval vse, kar so na tržnico pripeljali z vzhoda in zahoda, vse je bilo kot iz pravljice, zato je bil povsem očaran. Ker je v svojih delih preziral materializem, so ga potem vprašali, kaj si misli o vseh čudesih in dobrotah, ki jih je videl. »Oooo, toliko prelepih in prečudovitih stvari, ki jih ne potrebujem,« je odgovoril. Zato je pomembno, da svoje želje pretehtate. Veste, kakšna je podobnost med izpolnjeno in neizpolnjeno željo? V vsakem primeru vedno pride nova želja!
