Ure v laboratoriju vedno minejo hitro, ker polovico časa tako ali tako samo načrtujemo in pripravljamo, četrtino pospravljamo, tista »zlata« četrtina pa je nabita s pričakovanji, ali bo poskus uspel ali ne. Vmes se pomenimo še o vsem drugem, kar se nam je dogajalo čez dan v šoli; o ocenah, učenju in šoli, ki bi jo radi imeli. Ta čas z učenci je pobeg v neko vzporedno resničnost, kjer znanje dobi povsem druge dimenzije. Zato srčno upam, da prenova učnih načrtov ne bo šla v nižanje izobrazbenih standardov, ampak obratno. Da bodo današnji učenci lahko razumeli svet, v katerega so rojeni, morajo znati več, kot sem jaz v njihovih letih. Veliko več.
Hvalabogu, ni receptov
Reševanje kompleksnih problemov zahteva veliko znanja. Če osnovnega (naravoslovno-tehničnega) znanja ni, če ni idej, kako sploh pristopiti k reševanju problema, če ni sodelovanja, komunikacije, vsaj minimalne čustvene inteligence in medkulturne občutljivosti (družboslovno-humanističnega znanja) ter spoštljivosti v medosebnih odnosih, tudi pravih rešitev nismo sposobni oblikovati. Šola, ki se tega zaveda in posledično tako deluje, ima vsaj minimalne možnosti, da vzgaja in izobražuje učence, ki bodo zmogli biti kaj več kot jamrajoča ali anemična skupina ljudi, ki smo jim zagrenili prihodnost. Če o tem razpravljam z učitelji ali ravnatelji, zelo hitro pridemo do odgovornosti, ki jo ima vlada ali pa Zavod za šolstvo. Seveda jo imata. Vendar imamo slovenske šole veliko avtonomijo in lahko tudi same veliko naredimo. Z uvedbo razširjenega programa smo dobili še dodatne priložnosti. Nismo pa dobili natančnih receptov. In hvaležna sem, da je tako, ker smo prisiljeni sami iskati rešitve na lokalni ravni, v okviru možnosti, ki jih imamo. Vsaka šola ima priložnost razviti svoj model, ki bo ustrezal mikrookolju, v katerem je.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
