Seveda sem pri priči napadla babico, naj med dementnimi odborniki poizve, kateri dan se torej dobimo. Sploh niso dementni, je vzdihnila, ampak sprti. En del odbora hoče novo streho, drugi pa navija za parket, ker so vinilne ploščice izjemno neprimerne za plesanje tanga. Saj je vendar pod obe vabili podpisan odbor, najbrž nimate dveh, sem sitnarila. »Ne, nimamo dveh, imamo samo enega, ki je šestčlanski, a žal razdeljen na dva pola, ki sta med seboj sprta. Levi navija za streho, desni pa za parket. Denarja pa ni niti za WC-papir,« je bila jasna babica. Šit.
Potem smo si začeli povabljenci med seboj ognjevito telefonariti, kdaj naj torej pridemo na sestanek, in tudi mi smo se seveda sprli ter navijali eni za petek, drugi za soboto. Potem je zarohnel cenjeni soprog in vsem sporočil, da bo sestanek na istem mestu ob isti uri, le da v ponedeljek. Če hočejo denar, naj pošljejo svoj pristanek, sicer pa naj se gredo stari in mladi solit. Mladi so se še malce upirali, ampak so potem stari pritisnili nanje, predvsem tisti del, ki je navijal za streho. Začelo je namreč močno deževati, kar ni letos nič nenavadnega.
Dobili smo se torej v ponedeljek po službi, v sejni sobi ni bilo mize, le stoli, postavljeni v krogu, na sredi pa je bil velik lavor, v katerega je s stropa tekla voda. Tekla, ne kapljala. Pa kaj potem, je rekla mlajša seniorka, ki je očitno pripadala parketnemu lobiju. »Saj enkrat mora nehati scati, pa tudi če ne bo, bomo pač plesali okrog lavorja!«
Nato se je oglasil gospod, očitno upokojeni arhitekt, in začel na dolgo in široko razlagati, kje in kako je streha okvarjena ter kaj bi bilo nujno storiti, da se seniorjem ne sesuje na glavo. Predlagal je tri variante za sanacijo, nasprotni tabor pa eno – naj nekdo zleze na podstrešje, dvigne nekaj opek in podloži polivinil. Pa bo. Arhitekt je spet začel strokovno razlagati, da to ne bo ustavilo zamakanja, plesalka tanga pa mu je vskočila v besedo, češ da naj neha strokovnjačiti in naj pove preprosto, kaj je narobe, da bodo tudi najbolj butasti seniorji razumeli.
»Prav, gospa, streha je v kurcu, a ste razumeli?« se je razkuril arhitekt, mi smo se malo posmihali, tečna gospa pa se ni dala.
»A je to dobro ali slabo? Za penis bi bilo najbrž čisto v redu, bi bil vsaj trd,« je duhovičila. Vsi smo se globoko zamislili, kolikšen del strešnika bi lahko spravili v moški razmnoževalni organ, videti je bilo, da bodo posamezniki prispevali še nekaj duhovitih pripomb, potem pa je treščilo, v lavor je padel kos stropa, in ko smo prestrašeno pogledali gor, smo skozi zluknjano streho, ki jo je očitno načela nedavna toča, videli oblačno nebo. Benti, je rekla tečnoba iz parketnega tabora obupano, saj je bilo jasno, da so zmagali navijači za streho. Mi pa smo odprli denarnice, zaradi tega so nas pravzaprav povabili na sestanek.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
