Razmišljala sem o tem, kaj in kako sploh v kratkem času reči in poudariti ter kako to storiti. Janek je sedel ob meni za mizo, verjetno je čutil, da se dogaja nekaj pomembnega. Vse v življenju doživljava skupaj in se mi je zdelo prav in pošteno, da sva skupaj tudi tokrat, še posebej ker je tudi on volivec! Hm!
Četudi gre za Janeka, nisem nerazumna mati niti nerazumna državljanka, ki bi zahtevala nemogoče. Zavedam se, da nikogar ne morem pregovoriti, da bi gledal in videl svet z Janekovimi očmi. Pa tudi on jim pri tem ne more pomagati. Lahko pa ga vseeno vsaj malo ugledajo skozi moje oči, ker jim ga lahko prikažem z besedami. In to je največji približek resnici.
Janek se v tej družbi šteje med ranljive ljudi. Ampak (tudi) meni je veliko bližje beseda prikrajšani ljudje. To definicijo uporabljajo na Evropskem inštitutu za enakopravnost spolov. To so tisti ljudje, ki so ekonomsko prikrajšani, ker ne ustvarjajo dobička, nimajo družbenega vpliva in moči, družbena merila upoštevajo večinsko prebivalstvo, ne pa prikrajšanih skupin. Te skupine so nekatere skupine mladih, stari ljudje, ljudje z duševnimi boleznimi, nekatere skupine otrok, ljudje brez državljanstva, begunci, Romi, gibalno ovirani ljudje in z motnjami v duševnem razvoju ter njihovi svojci. Vsaka skupina ljudi ima svoje stiske in potrebe. In vsaka skupina ljudi ima še vedno upanje in perspektivo, da se bodo nekoč lahko izvili z roba družbe. Mladi se bodo lahko dokopali do stanovanj, drugi ozdraveli, dobili bodo državljanstvo … Ljudje s posebnimi potrebami tega upanja nimajo. Nikoli ne bodo niti zaposljivi niti samostojni, vedno bodo v večji meri odvisni od dobrih ali manj dobrih duš okoli sebe. Z ničimer na tem svetu, z nobeno podporo, nobeno terapijo … se njihovo stanje ne bo izboljšalo. In s starostjo bo samo še slabše. Upanje in perspektiva? Brezup in brez prihodnosti? Sreča v nesreči je, da tega moj Janek ne prepozna na povedani način.
In kako naj bi mojemu prikrajšanemu pobu pomagala zakonodaja? Zdaj že vemo: vsako leto in vsi varuhi človekovih pravic doslej opozarjajo na kršenje zakonodaje, ki se nanaša na prikrajšane skupine. Ampak roko na srce, drugače sploh ne more biti! Nihče se ne more znajti v naši neskončni množici predpisov, zato pa je prostora za manipulacije res veliko. V zadnjih dveh letih je bilo v tej državi sprejetih dvesto štirideset zakonov. To je vsaj eden na mesec. K temu prištejte še vse podzakonske akte. Za področje ljudi s posebnimi potrebami pa so nekateri zakoni stari trideset let. V tem času se je svet zelo spremenil. V neskončni množici pravil, ki nemalokrat izključujejo drugo drugo ali pa si vsaj nasprotujejo … naj bi se znašli starši, svojci, skrbniki, podaljšani roditelji? Poleg vsega drugega …
Tudi preteklost nas uči: kakršen je odnos odločevalcev do nekega področja (življenja ljudi), takšen je tudi odnos družbe do njih. Če so bili včasih v družbi najpomembnejši župnik, učitelj in gostilničar, kdo pa je danes? Morda je od vseh treh samo še zadnji v igri. Prvi so danes bolj ali manj politiki, ti pa so najbolj namenjeni sami sebi, državljanom, razdrobljenim v različne skupine, pa le deklarativno. Zato ni dovolj vedno znova poudariti pomembnost povezanosti stroke, prakse in odločevalcev. In tudi tukaj je drobec tega, o čemer sva z besedami (jaz) ali pa nemo (Janek) govorila na srečanju z ministrom.
In še enkrat o tem, da imajo prikrajšane skupine ljudi ne samo posebne potrebe, ampak lahko tudi takoj dajo nekaj družbi. Seveda ne v materialnem smislu, kar pa je edini zveličavni vidik v današnji družbi. Očitno smo že zdavnaj pozabili ali pa opustili dejstva, da človek ni samo intelektualno, temveč tudi čustveno in socialno, pa moralno bitje. To se je zgodilo takrat, ko so izobraževalnim ustanovam odvzeli vzgojno vlogo, ko je edina vrednota postal uspeh za vsako ceno, pa tudi bližnjice čez trupla so postale dovoljena (ali vsaj nekaznovana) praksa. In Janek lahko prispeva družbi neokrnjena čustva in moralne vrednote. Kot nekakšen opomnik je, da na zemlji ni bogov.
Tako smo na ministrstvu sedeli za tisto mizo. Če se prav spomnim, ni bila okrogla, imela je vogale. Ampak nismo se skrivali za njimi, vsaj tako se je zdelo. Kar je dobro, kajne?
In na koncu se mi je zdelo strašno pomembno prositi vse odločevalce tam, naj ne pozabijo na Janeka. In name. Saj še sama ne vem, od kod so prišle te moje besede. Morda iz mojih mnogih življenjskih izkušenj, ko so ljudje v največjih stiskah odhajali in naju zapustili, zapuščali. Včasih mene, včasih oba.
Ampak veste kaj, so pa tudi takšni, ki mislijo na naju tudi sredi te poletne počitniške vročine. A kdo, vas zanima? Hehe, med drugim tudi najina »gospa s parkirišča«, ko sedi v senčki na nekem otoku in se ob pogledu na zelene borovce in modro morje spomni na naju. In napiše razglednico. Očitno naju ima v svojih mislih med tistimi lepimi … In prikrajšanost je takoj manj boleča. Hvala, najina gospa!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
