Ne vem, kdo ji je pomagal, ko se je našemila, ampak manjkalo ni prav nič – prekratko krilo, mrežaste nogavice s črto, visoke pete, da se je na njih komaj lovila, črne obrvi, živordeče ustnice in seveda velikanski dekolte. Malce plisiran sicer, a nič hudega, seniorji pač nimajo več toliko izbire kot jedri mladeniči, polni denarja. Se mi je zdelo, da jih babičina malce groteskna pojava precej zabava.
Po tistem so se zbrali pri nas, babica je namreč vse nastopajoče (pa tudi skoraj vse gledalce) povabila na pijačo in prigrizek. Že od zgodnjega jutra me je priganjala, kaj vse moram pripraviti (in nakupiti kakopak), ker da je to edino darilo, ki si ga želi. Žur. Potem ko jim bomo postregli, se lahko mirno spokamo od hiše. In naj se nikar ne vračamo prezgodaj. A mi nismo vabljeni, me je zanimalo. Niti ne. Gotovo nas ne zanimajo pogovori o nizkih penzijah, varstvenih dodatkih in vnetih prostatah.
Prav, prav.
Pripravili smo gasilske mize in stole, jih zasuli s krožniki, polnimi skledami in kozarci in pričakali goste, da bi videli, ali je dovolj prostora pa tudi hrane. Seniorji so se valili z vseh koncev in krajev, prijazno pozdravljali nas in se objemali med seboj, prav ganljivo je bilo. Nakar se prikaže slavljenka – natančno takšna, kot je nastopala v tistem skeču. Druščina jo je veselo pozdravila, no, babičine vrstnice so se čisto zares sarkastično nasmihale. Ker je bil povabljen tudi rajonski župnik, me je malce zaskrbelo. Babi, sem rekla tiho, se ti ne zdi, da boš takole namaskirana vzbujala pretirano pozornost? Saj prav to hočem, se je zasmejala. Kaj pa župnik? Mu bom že razložila, da sem pravkar odigrala vlogo Marije Magdalene, ki je bila tudi prostitutka. A ne?
Seveda me s to neumno primerjavo ni prav nič potolažila. Pusti mi no malo veselja, je rekla. »A se nič ne spomniš, kako si nekoč igrala Mojco v Kekcu in si potem paradirala po vasi v dolgem krilu in predpasniku, coklah in z lasuljo s kitami?« No, seveda se spomnim. Babica je najbrž pozabila, da slepa Mojca nikakor ni mogla iz svoje divjaške kože, in tako sem v tisti nerodni opravi splezala na sosedov oreh. Ker so bile veje krhke, se mi je tista, na kateri sem sedela, odlomila in precej visoko v zraku sem obvisela na odlomljenem štrclju, kamor sem se zataknila s krilom. Seveda se je pod orehom zbrala vsa vas, prinesli so lestev, svojega rešitelja pa sem skoraj pokončala, ker mu je težka cokla padla na glavo.
Jaz imam še boljšo anekdoto, se je zarežal eden od seniorjev. Njegov brat je pred davnimi leti igral Kristusa v pasijonu, potem pa je kar v opravi, v kateri so ga pribili na križ, zavil v goste k mesarjevi ženi, ki je igrala Marijo. Mesar, ki ga tistega dne ni spil toliko kot po navadi, ju je zasačil in publika, ki se je po prireditvi še zadržala na zakuski, je videla tale prizor: skozi vas je tekel nesrečni Kristus v cunji, zaviti okrog bokov, za njim pa so se slišali besni mesarjevi kriki.
Prišel je trenutek, ko smo se, kot smo obljubili, pobrali od hiše. Na poti smo srečali župnika, ki jo je veselo mahal na zabavo. Upam, da ga ne bo kap, je rekla koruzniška snaha. Potem smo se spravili v bližnji bife in gledali na uro, kdaj bomo smeli domov. Kot takrat, ko sta imela žur sin in hči, ta stari pa smo morali od hiše.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 24, 11. junij, 2024.
