Ampak na tale rojstni dan pa moramo iti, sicer bo zamera zelo huda, je pojasnil cenjeni soprog. Ti vsaj kuhati ne bo treba, me je potolažil. In smo kakopak šli. Posedli smo, pojedli, si z zanimanjem ogledovali darila in ceremonije s čestitkami. Vsako darilo je bilo deležno dolge obrazložitve, zakaj prav to in ne kaj drugega. Še posebej mi je bil všeč tisti del, ko so gostje recitirali pesmice lastne izdelave. Ene naj bi bile bolj hecne sorte in bi se bilo treba ob njih režati, druge pa ganljive in bi se morale pretakati solze. Jaz sem očitno vse napačno razumela in sem jokala oziroma se nasmihala ob popolnoma napačni poeziji.
In ko je zmanjkalo zamisli, kaj naj bi še počeli, je nekdo predlagal prepevanje. Prekrasno! Babica je potegnila iz torbice Tristo narodnih, saj se kar prerado zgodi, da takole na hitro skupaj spravljeni pevski zbori odpojejo prvo kitico in pol druge, potem pa se veselje konča. Ob takšnih priložnostih babica običajno vstane in s pomočjo pesmarice odhrešči pesem do konca, vsi drugi pa ji ubogljivo sledimo.
Je nekaj »slovenskih« pesmi ki jih v omenjeni pesmarici ni in ki jih, bog pomagaj, ne morem slišati, ena od njih je Trzinka, čisto po krivem, saj so ji veseljaki dodali kitice, ki jih v originalu nikakor ni. Druga je ... kako že ... po štajerskih cestah je furati fajn, saj menda ni treba razlagati, zakaj. Tretja je tista: Pa zapojmo eno po slovensko. Fuj. In četrta je umetnina, ki so jo na omenjeni zabavi začeli prepevati in se nikoli ne konča, gre pa takole: Janez, stara klupa (ali kljuka, nisem še ugotovila, katera inačica je pravilna), pit se ga ne upa, mi pa po navadi pijemo ga radi ... To ni pesem, to je obred. Natočiti je treba vina do roba in ga na dušek zliti vase. Pa če piješ ali ne. Moraš, ker boš sicer pokvaril zabavo. Petdeset parov (ali pa kakšen manj) oči strmi vate, rožljanje s kozarci, vreščanje, pripombe. Špilferderber. Dokler ne pogoltneš svojega vina do dna, ne morejo prepevati novi žrtvi. Milka, stara klupa, že komaj čaka, da bo ruknila svoj bokal, ampak ne more, dokler ne opraviš svoje dolžnosti. Dajmo že. In ponovijo sedmič, da sem stara klupa, jaz pa namakam kljun v tisto kislo brozgo – ko bi bil v kozarcu vsaj rumeni muškat – pa ne gre, kot da bi imela v grlu zamašek. Daj že, je vzdihnil cenjeni soprog, da se bo ceremonija premaknila na drug konec mize. »Če si pogoltnila tisto napol gnilo ribo na dnevih vzhodnjaške kuhinje, boš pa še to.« In sem, čeprav me je streslo do palcev na nogah. Ampak – kako bo vse to prenesla svobodomiselna babica, ki ga sicer rada cukne, vendar samo takrat, ko ji prija? In po njenem skremženem obrazu je bilo videti, da to ni pravi trenutek.
Ko je prišla vrsta nanjo, je vstala, dvignila svoj kozarec, poln vode, in se kar najbolj prijazno opravičila: »Oprostite, jaz sem pa zdravljena alkoholičarka.« Tisti, ki so jo poznali, so se hihitali v kozarce, drugi pa so s široko odprtimi očmi onemeli. Jezus, kakšna tragedija. Ne sme piti. In so takoj zapeli Trzinko.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
