Melanija svoje poreklo in početje pred poroko skriva. Morda z razlogom, kaj pa vem. So pa imeli Američani v zgodovini kar nekaj zelo odločnih prvih dam. Izobraženih, inteligentnih, vplivnih. Na pamet mi padejo Eleanor Roosevelt, Hillary Clinton, Michelle Obama … O razvpitem klobuku pa le tole: vtis je bil, da si nikomur ne upa pogledati v oči. Takim ljudem je težko verjeti, kaj šele zaupati. Da o Trumpu ne govorim.
Imamo svoje težave. Nepremičninskega davka ne bo. Za zdaj. Prvi poskus mojstrov, ki jim davkoplačevalci dajemo plačo, je spodletel. Zdaj menda delajo popravni izpit. Ideja, da nepremičnina, v kateri nekdo živi, ne bi bila obdavčena, je bila res genialna. Predvsem če to enako velja za tistega, ki živi v hiši, vredni več milijonov, in za onega, ki si je nekje v Halozah zasilno bivališče uredil v 200 let stari zidanici.
Genialni so tudi kritiki. Nekdo, ki si očitno z lahkoto izbori nekaj minut pred mikrofoni – imena nisem zasledila – je bil zgrožen, ker bi davek prizadel tudi tiste, ki so – nič krivi – podedovali kopico nepremičnin, a ker so – uradno – revni kot cerkvene miši, nimajo za davek. Res, krivica do neba! Adijo, pamet!
Resno. Davki, če nam je prav ali ne, so. In morajo biti. Več pričakujemo od javnih sistemov, višji morajo biti. Za brezplačno zdravstvo, šolstvo, višje pokojnine je treba zbrati. Ko smo že pri nepremičninah, naši davki nanje so med najnižjimi v Evropi. Tudi zato je okoli nas toliko praznih hiš. Ne pišem prvič, s svojega balkona že leta gledam štiri. Na obrobju Ljubljane! Bolj ali manj je jasno, da za vse, kar naj bi bilo dostopno čisto vsem, zmanjkuje. Malo nas je, pa tudi pretirano pametni nismo. Pri nas isti ljudje en dan protestirajo zaradi nizkih pokojnin, drug dan pa zaradi previsokih davkov. Za pokojnine je treba iz proračuna prispevati več kot milijon evrov. Tudi zato, ker se socialni »popravki« ne izplačujejo kot socialna pomoč, ampak kot zajamčena pokojnina. Se pravi iz pokojninske blagajne. Kar je ne nazadnje potuha delodajalcem, ki delavce izkoriščajo. Tudi dolgotrajne bolniške niso brez računa. Četudi 13-letna bolniška, se bo na koncu štela v delovno dobo. In bo zvišala pokojnino. Ljudje, večina gotovo, se pač preštejemo. In prilagodimo.
Živimo v svetu in krajih, kjer je čedalje pomembneje, da se ve, kdo ima. In večina se jih potrudi, da se to vidi in ve. Estradniki … pogosto nastopajo na zasebnih srečanjih in praznovanjih. Slovenski pevci pridejo za tisoč in nekaj, Ceca, Severina in še kdo pa za 30 in več tisočakov. Za pol ure ali eno uro. Vse je tako, kot mora biti. Z računi, dokazili, davkom. Menda. Ne gre za lahko zaslužen denar. Koliko je jurjev, ki jih veseljaki pozneje, ko se zabava razživi, s pljunkom prilepijo na čelo muzikanta, pa ne piše. Je pa to uvod v moj zadnji odlomek.
Gotovina. Pri nas že nekaj časa kroži ideja o ukinitvi poslovanja z gotovino. Najbolj zaskrbljeni že zbirajo podpise za vpis gotovine v ustavo. Čeprav že lep čas večinoma plačujem s kartico, si življenja brez gotovine ne predstavljam. Kako bi na tržnici plačala solato, se gasilcem oddolžila za koledar, vnuku privoščila evro ali dva … Države brez gotovine še ni. Eden od pomislekov je, da nam denar s kartice hlapi hitreje kot iz denarnice. Si moram zapomniti! Z razlogom.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
