Še enkrat me tudi nocoj gleda polna luna skozi kuhinjsko okno, jaz pa njo. Kot da bi me rada uročila, jaz pa se malo skrivam za zaveso. Ko bom šla spat, bo že preveslala polovico neba in me spet gledala skozi okno spalnice, preden bo izginila za Kaninom. Saj bom zagrnila zavese, pa to ne pomaga, veste. Si pa lahko zamišljam, kako njeni nevidni dolgi prsti segajo proti meni in seveda proti Janeku, hehe. Njemu to nevidno žgečkanje povzroči nespečnost, meni pa vzbuja nevsakdanje misli in občutke. Pravzaprav takšne, ki so globoko v moji duši, in dokler jih ne ubesedim, tudi meni niso domači.
Imate tudi vi kakšne takšne misli in občutke? Si jih upate ali želite razkriti sami sebi? Ali celo drugim? No, jaz bom to naredila zdajle. Morda vas opogumim in to naredite tudi vi.
Če je tale uvod malo čuden … se ne čudite. Vse bom poskušala razložiti kar se da nazorno. Kar pomeni čim bolj razumljivo, dojemljivo. In da bi bila slika, predstava tega teksta čim bolj nazorna, bi bilo zelo primerno, če bi zraven poslušali še malo glasbe. Predlagam naslovno pesem pevke Noe iz italijanskega filma Življenje je lepo. Če ste film kdaj gledali, se vam bo zdaj še enkrat zlomilo srce.
Pa vendar lahko strašne stiske, ki nas doletijo v življenju, tudi obupanost, brezizhodnost … tako kot Guido v filmu vsaj malo udomačimo in si rečemo: življenje je lepo! Besedilo pesmi pravi približno tako: smej se brez razloga, smej se ne glede na to, kaj ti govorijo drugi, ne poslušaj jih, če ti želijo samo slabo, ne pozabi na otroka v sebi. In ko se začne temniti, še ne zagrni zaves, še vedno je čas za eno igro ...
Življenje je lepo, si danes dopovedujem tudi jaz! In smejem se! Največkrat. Ker to potrebuje Janek. In ker to dobro dene tudi meni. Smejem se tudi brez razloga. In tudi takrat, ko mi ni ravno do smeha. A vendar: življenje je lepo!
Če se zdaj sprašujete, ali sem kje staknila kakšne nore gobe ali pa mi siten januar kisa možgane, ali sem kje srečala vilo s čarobno palico ali pa celo poljubila žabo in zdaj pred menoj stoji kraljevič ter mi masira noge … ne, ne, nič takega. Ravno nasprotno, trudim se svojim možganom dopovedovati, da je … življenje lepo.
In pri tem ste (so) mi pomagali tudi ljudje, s katerimi so se in se še spletajo nevidne nitke naše naklonjenosti drug drugemu. Zdaj pa sledi še tista nazornost, ki sem jo obljubljala zgoraj.
Dan se je začel z: življenje ni lepo, hehe. Zgodaj zjutraj sva se z Janekom odpravila v belo mesto. Sploh mi ni treba več omenjati, da je bilo tako kot večinoma vsakič. Obljubljeno je bilo sneženje. Doma sem pogledala na spletno kamero, cesta na Predelu je bila suha. A takoj za prvim ostrim ovinkom nad Logom pod Mangartom je začelo debelo snežiti. K sreči je bil pred nama snežni plug! Tega pa ni bilo na spregled na italijanski strani. Dobro, saj tam gre samo navzdol, si mislite, ali ne? Niti ne! Zadnji klanček pred Ratečami sem vozila po levi strani ceste, kjer so bile kolesnice nasproti vozečega avta. Vem, vem …
V Ljubljani se nama je pridružil Drago in bil v veliko oporo Janeku, ko smo prispeli na Polikliniko. Tokrat sem trdno verjela, da mu bodo našli veno in lahko odvzeli kri. Prijazna sestra je opazila malo sključenega in bledega Janeka ter mu določila prednost v vrsti. In prijazna sestra v laboratoriju je opravila vse skupaj v nekaj minutah, Janek pa je bil pogumen kot še nikoli. Kaj zasnežena in spolzka cesta, pa moje telo, okamenelo od strahu in nelagodja … vsi prijazni ljudje, pripravljeni malo počakati, potrpeti, se potruditi … vse je zapisano v najinem (mojem) spominu hvaležnosti. Mogoče oni ne vedo, jaz pa vem in jih zato vključim v svojo molitev. Da jim ne bo nikoli treba hoditi po najini poti, da bodo s pomočjo prijaznih sester in zdravnikov čimprej našli svoje zdravje. Da jim bo dobro. Življenje je lepo!
Janek je nemudoma dobil svoj krvavo, hehe, prisluženi najljubši zajtrk. In pri Radmili tudi obilo sočustvovanja, ko se je spomnil na iglo v svoji roki. Nismo zamudili nobene priložnosti, da ne bi pohvalili njegovega poguma. Zagotovo se bo dobro nekoč vrnilo z dobrim.
Naslednja najina postojanka tisti dan je bila pri županu Jankoviću. Vedno je čas za dobre želje, ali ne? Janek je bil deležen županove velike pozornosti in počutil se je pomembnega. Videla sem ga, da je zbrano čakal, kdaj se bo rokoval z njim in odgovoril na kakšno vprašanje. Skratka, obnašal se je, kot bi obiskoval kakšno dunajsko šolo manir, hehe! In župan si je vzel čas tudi za Janeka in je bil potrpežljiv, ko je Janek iskal besede. Tako prijetno je bilo in sem pomislila: življenje je lepo!
O naslednji epizodi: življenje je lepo, bi lahko povedal Janek kar sam, ko je Radmila položila predenj velik krožnik makaronov in omake. In pomislila sem na eno razliko med nama: kadar mene preplavljajo čustva, pa naj bo žalost, veselje, jeza …, imam čisto zadrgnjeno grlo in ne spravim v usta nobene hrane. Janek pa ravno obratno. Gotovo imajo pri tem nekaj tudi njegovi geni, si mislim.
In to še ni bilo vse za tisti dan! No, razen hrane, hehe! Srečala sva se še z najino Andrejo. Še ena priložnost za dobre želje in Janek jo vedno izkoristi, da se stisne k njej. Medve pa se nasmejiva in nareživa dogodkom, ki so naju doleteli ali pa sva si jih sami zakuhali čez leto.
Kako sva vse to stlačila v polovico svetlega dela dneva, sem se spraševala, ko sva zapeljala na avtocesto in proti domu. Nič ni bilo težko, vsega in vsakogar sva se veselila, od vsakega človeka sva dobila samo prijaznost, sprejetost, toplino, smeh …
(Takšno) življenje je lepo, bi vzkliknil Guido. Četudi je najin svet drugačen, četudi naju je potem čakal najin vsakdanjik, počakale vse druge skrbi … smejala sva se vso dolgo pot do doma.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
