Pri nekaterih rečeh pa se hudo zaplete. Pri lekarnah, recimo. V večjem mestu jo imaš v sosednji ulici, delovni čas in dežurstvo se praviloma nadaljujeta. V Ajdovščini pa je tako: lekarna dela v soboto do trinajstih, kot dežurna pa odpre vrata ob osemnajsti uri ter deluje dve uri in pol. Ti se pa tam znajdeš ob štirinajstih. Pred zaprtimi vrati so stali štirje razjarjeni uporabniki, jaz sem bila peta. Imaš izbiro – ali se štiri ure potikaš po velemestu s petimi ogromnimi trgovinami (vse so bile odprte) ali pa se po ozki serpentinasti cesti vrneš na svoj hrib dvanajst kilometrov stran in greš ob šestih zvečer še enkrat v dolino. Seveda je še tretja možnost – Nova Gorica, 25 kilometrov daleč.
Pihalo je kot hudič, nekatera vozila so imela zaradi burje prepoved vožnje, ampak jaz sem se nadvse pogumno podala na pot do trgovskega centra, v katerem je tudi ena od goriških lekarn. Predvidevala sem, da če tam vse druge trgovine delajo v soboto popoldne, bo tudi lekarna, ki jo, roko na srce, od vseh najbolj potrebujemo. Figo zeleno, zamrežena vrata je zaprla ob enih. Z grenkobo sem ugotovila, da se na logiko ne morem zanesti, zato sem uporabila svoj pametni telefon in pokazal mi je, da je lekarna v centru mesta odprta do devetih zvečer. Hvala bogu, torej grem tja. In sem pogoltnila še drugo figo zeleno. Delovala je do trinajstih, ampak za vogalom da je dežurna lekarna. Odpravila sem se tja, pozvonila in prej ali slej so mi odprli. Farmacevtka je vzela kartico in čez čas kriknila, da je bil recept izdan pred tremi dnevi (ko me ni bilo v domovini), sprejemajo pa samo recepte od istega dne. Ne vem, kaj je prebrala na mojem obrazu – da bom naslednji hip bruhnila v silovit bes ali pa jok (vsekakor je šlo za bes) – kajti na hitro se je odločila, da se me usmili. In mi je dala zdravila. Lansko leto sem si zlomila roko, z urgence smo prišli v isto dežurno lekarno po močna protibolečinska zdravila, a je farmacevtka ugotovila, da jih še ni v sistemu. Zdravnik jih bo najbrž napisal proti koncu delovnega časa. Očitno je mislil, da stanujem zraven lekarne. Pomolila sem ji izvid, na katerem je natančno pisalo, kakšna zdravila in koliko jih moram dobiti. Dežurna lekarna v Ajdovščini takrat ni več delala. Milostno sem dobila le del zdravil, kar pomeni, da je moral družinski član naslednji dan še enkrat v Novo Gorico. To je skoraj 80 kilometrov tja in nazaj. Podeželska idila?
Lekarne v Novi Gorici in Ajdovščini preskrbujejo malo ljudi (ajdovska in vipavska skupaj 22.000), zato pa veliko območje. Večina ljudi pride od daleč, ne vedo, kaj piše na lekarniških vratih, tisto, kar je zapisano na spletu, pa velikokrat ne drži. In vsi tudi interneta nimajo. Navsezadnje se v lekarni dobijo tudi zdravila brez recepta, ki so včasih zelo nujna, vzemite recimo nekoga s hudo drisko ali pekočimi bolečinami zaradi kisline v želodcu … naj gre ure in ure čakat na urgenco, ko pa si lahko pomaga sam?! Pa tudi ko greš z urgence ob neprimernem času, ni nikjer zapisano, da bo lekarna v tvojem kraju odprta. Mimogrede, za lekarniško dejavnost so odgovorne občine.
Pa še nekaj – včasih se zgodi, da kam greš in pozabiš zdravila doma ali pa ne opaziš, da se je letni recept iztekel. Preden zdravnik napiše novega, lahko traja nekaj dni. Primer – sorodniku predpisuje zdravila specialist, družinski zdravnik pa mu jih zapiše na kartico, ko dobi izvid. Kar nekajkrat se je zgodilo, da je izvid zamujal, zdravil je zmanjkalo, v lekarni so me poslali na urgenco, tam pa je zdravnica napravila enako kot farmacevtka – v sistemu je videla, da je zdravil zares zmanjkalo in da novih še ni, napisala je recept za en mesec in sem odtavala nazaj v lekarno. Koliko ur me je to stalo … Pri vsem tem pa so v takšnih primerih v nekaterih lekarnah farmacevti uvidevni in zdravila izdajo, drugod pa ne, nekaj manevrskega prostora očitno imajo. Včasih koga prepričaš, da ti zdravilo, ki ti ga je zmanjkalo, prodajo. Koga ali česa se bojijo? Saj vendar prosjačimo za zdravila, ki so v naši zdravstveni kartoteki in jih poznamo. Razumem, da se hočejo zdravniki in farmacevti zavarovati pred zlorabami in obtožbami zavarovalnic, toda nekaj prostora za človeške stiske bi se vendarle moralo najti, kajne?
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 4, 28. januar 2025.
