»Končno je konec teh praznikov,« bi zagotovo ta teden vzkliknil moj Janek, če bi le zmogel. Ampak nič zato, če ni vzklikal, jaz sem ga razumela. Že tri dni pred ponedeljkom je začel pripravljati svoj kupček oblačil za v Tolmin. In me nekajkrat s pogledom vabil, da si ga ogledam.
»Tu je,« reče Janek, »frišne gate, frišna majca, frišna trenirka, frišna srajca.« Ampak ostro oko in malo manj oster spomin perice Mice (to sem jaz, hehe) vidi in se spomni. Na srajci je majhna packa od predvčerajšnje omake. Saj vem, da je svojo priljubljeno »frišno« srajco demonstrativno potegnil iz omare. Potem ko jo je na počitnicah nosil oblečeno nekaj dni. Sledi standardni postopek: pogajanje (srajca v pranje), perica nemudoma najde dovolj perila, da stroj pere, Janek ta čas preverja radiatorje, ali so dovolj topli, da bo srajco posušil, prisluškuje, kdaj bo stroj naredil klik in se ustavil, srajca se posuši v dveh urah in ob desetih zvečer zasledujejo Janekove oči (tokrat) likarico Mico, ali že čaka za vogalom z likalnikom v roki.
»Ajej«, si mislim, »če je to to, da bo lažje zaspal, pa naj bo.« Moj skromni fant!
Ta teden je eno jutro, ko sva se odpravljala v delovni center, deževalo kot iz škafa, bolj poredko, zato pa močneje, je zagrmelo in se zabliskalo. Še mene je pretreslo. Cesta mokra, spolzka, na njej velike luže vode, ki jih zaradi megle in naliva sploh ni bilo videti. K sreči je vsaj nekajkrat deloval tisti moj manj ostri spomin in me spomnil, kje so vedno bazenčki vode ob dežju. In sva počasi napol plavala navzdol po dolini. V prvem nepreglednem ovinku za Kobaridom sem pravočasno zagledala utripajoče rdeče luči več avtomobilov, ki so stali v naletu. Pred velikim kamnom, ki se je privalil s hriba. Spet me je pretreslo, ko sem pomislila, da bi lahko bila midva v tej nesreči. Morda naju je prav moja počasna vožnja tokrat rešila. In žal mi je bilo ljudi v tistih avtomobilih.
Peljala sva naprej proti Tolminu. Navzgor so prihajali kamioni, njihove bele, ostre luči so prebadale dežno zaveso, debele deževne kaplje, kakšen ubog voznik, ki je v tem kaosu pozabil zasenčiti dolge luči, svetleči prometni znaki in stebrički … vse se je bleščalo, mežikalo, bliskalo … Po tisti ravnini proti Tolminu sem se zalotila, da sedim za volanom čisto olesenela od strahu in nelagodja, verjetno tudi z izbuljenimi očmi, hehe, ki si jih nisem upala niti za trenutek umakniti s ceste. Pa tudi to, da stiskam volan, kot da gre za življenje. Kaj pa vem, lahko da je tudi šlo.
Potem sva prilezla do odcepa za vas Volče. Ne spomnim se več, od kdaj in zakaj zavijem vsako jutro v vas in potem nazaj na glavno cesto. Ampak na tistem koncu spomladi opazujeva bister potoček, na desni strani ceste je pogosto kakšna srna, na levi pa krave in biki ter malo naprej ovčja družina.
To deževno jutro pa nisem zavila, temveč sva pot nadaljevala po glavni cesti do krožišča. Janek se je v trenutku obrnil proti vratom in se zvil v dve gube. Za trenutek sem se prestrašila, da bo kar odprl vrata in ušel. Seveda, spremenila sem najino vsakdanjo pot. Malo sem mu prigovarjala, se šalila … ampak vrata v svoj svet je tesno zapahnil. Pred delovnim centrom me ni niti pogledal, ko je odhajal. S sklonjeno glavo. Kot kup nesreče. Kot da se mu je podrl svet.
Po kosilu sem čakala in čakala pred centrom, Janeka ni bilo na spregled. Učitelji so ga v njegovi delavnici spodbujali, da ga čakam zunaj, Janek pa nič! Stopila sem k njemu, ga objela. Janek me je pogledal in se odpravil v avto.
Rekla sem mu: »Janek, oprosti, jutri bova spet šla v Volče.« Lahko bi mu razlagala o svoji stiski, ki sem jo doživljala na cesti, pojasnjevala, zakaj sem tako ravnala, obžalovala, se opravičevala, kesala … Vse tisto, kar je treba narediti, ko se opravičimo. Res mi je bilo težko, ker sem ga spravila v stisko. Morda se komu zdi to res tako malenkostno, da ni niti vredno besed! A jaz razumem, da so stalnice v Janekovem življenju tiste točke, ki mu omogočajo varnost.
Opravičilo! Še nekaj mi leži na duši in se moram opravičiti. Tako dober namen sem imela, da bova letos pisala novoletne voščilnice in jih poslala vsem, ki so bili vse leto z nama, vsaj v mislih, pa tudi tistim, ki so nama prijazno poslali po pošti čudovite voščilnice. Mariji, ki je dodala čudovito klekljano smreko in zvezdico, dragi Nataši, pa najini Bredi, Jani, Ančki, Petru, tudi Anki (če sem prav prebrala ime), pa še eni Bredi in Hildi, da ne govorim o (gospe) s parkirišča … Kupila sem voščilnice v Janekovem delovnem centru, potem pa … nobene nisva napisala in poslala.
Opravičilo! Oprostite, prosim. Potrudili ste se, kupili, napisali voščilnice, dodali znamko, nesli na pošto in nama poslali svoje dobre misli. Ni bilo prav, da tudi jaz nisem naredila tega. Žal mi je, ker se nisem bolj potrudila.
Verjamem, da bodo vsi ti dobri ljudje sprejeli moje opravičilo. Ni mi ga bilo težko napisati, ker čutim, da ga je bilo treba. In tudi jaz se malo bolje počutim.
Morda je še čas za kakšno novoletno obljubo? Je, je! Obljubimo si, da se bomo večkrat opravičili, ko bomo naredili kaj narobe. Komurkoli. Tudi in predvsem svojim otrokom! Ker jih bomo tako s svojim zgledom učili, da je opravičilo zdravilno za oba: zame in za vas!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
