Moji zobje so pretežno srečni, z zobozdravniki sem imela pa tudi kar srečo ali vsaj ne prehude nesreče – razen s prvo. Sama se tragičnega dogodka ne spominjam, so mi pa pravili, da sem menda, še kot predšolsko dete, svojo prvo zobozdravnico ugriznila. Je bil prst sočen? Je imel okus po vrtalnem svedru? Ne vem, spomnim se le tega, da je v ordinaciji vedno imela bonbončke ali lizike ali kajže, pa mi nikoli ni ničesar ponudila. Niti enkrat! To sem ji globoko zamerila, ampak zdaj ne vem več, ali sem jo ugriznila, ker mi ni ponudila bonbona, ali pa mi jih je odrekala, ker sem jo ugriznila? ZARES si nisva bili všeč.
Potem so šle stvari na bolje, z vsemi svojimi zobozdravniki sem se dobro razumela, tudi grizla jih nisem, zataknilo se je pri predzadnjem, ki mi zares ni bil všeč. Privabil me je z reklamo za »brezplačni pregled«, jaz sem bila pa po upokojitvi svoje zobozdravnice dolgo brezzobarska sirota, pa sem šla na tisti pregled in se potem vpisala kot njegova stranka – beseda »pacientka« je tu resnično neprimerna – ker je prvič naredil dober vtis, pa ker nisem vedela, da mi to tako ali tako pripada in da je ta »brezplačni« pregled potem gotovo zaračunal bolniški blagajni. Postopoma sem odkrila, da ga plombe ne zanimajo preveč, je pa kazal živo zanimanje za zobne vsadke in druge zelo drage posege, ampak jaz imam še svoje zobe in jih nameravam tudi čim dlje obdržati. Pa druge stranke je s sestro obiral in se norčeval iz njih, ko mi je brkljal po ustih, to se mi je zdelo nedopustno, vedno se mi je hvalil, katerim znanim ljudem popravlja zobe, in denar – gotovino! na roko! brez računa!– je spravljal kar naravnost v svojo denarnico. Ne vem, kako je to razložil davkariji. Še nikoli nisem bila tako blizu temu, da nekoga ugriznem. Pa velike šape je imel, jaz pa majhna usteca …
Kakorkoli, ušla sem mu in pristala pri koncesionarju, ki je čisto blizu mojega doma. Tudi tam jemljejo samo gotovino, ampak vsaj (na roko napisan) račun mi dajo, tudi tam najraje od vsega čistijo zobni kamen, česar bolniška blagajna ne krije – a menda to čiščenje za 60 evrov dvakrat letno obupno potrebujem – in tudi oni ne delajo zahtevnejših posegov. Edinokrat, ko sem enega potrebovala, so me poslali k endodontu v Zagreb! Konec decembra so mi namesto čestitke poslali SMS, da s prvim januarjem vračajo koncesijo in bodo odslej zasebniki. Sem poklicala in vprašala bolniško sestro, ali bo po novem veliko dražje. Da bo tam tam, je rekla, pustimo se presenetiti. Ne bi, hvala, finančnih presenečenj prav zares ne maram, pa sem si naredila mentalno opombo, da bo treba poiskati novega zobozdravnika. V javnem zdravstvu, če gre. Ampak ne zdaj, zdaj nimam časa, kdo pa ima konec decembra čas?
Sredi januarja sem dobila kratko obvestilo ZZZS, da je »bila izvedena prekinitev izbire« in naj si iščem novega zobozdravnika, kar me je presenetilo, ker se svojemu – zdaj že zasebnemu – zobozdravniku uradno še nisem odpovedala. Še bolj me je presenetilo, ko me je takoj naslednji dan klicala sestra mogoče-ja-mogoče-ne-mojega zobozdravnika in me obvestila, da sem čez nekaj dni naročena na pregled. Čakajte, sem rekla zbegano, ravno včeraj sem dobila obvestilo ZZZS … Samo formalnost, je odmahnila, v resnici sem še vedno njihova. Ampak pregled je zdaj plačljiv, sem tipala. Koliko pa stane? Eee, je mencala, ne vem natančno … Samo gotovino jemljete, sem jo opomnila, rada bi vedela, koliko denarja moram prinesti s seboj. Vzela si je trenutek za razmislek. Skoraj gotovo ne bo več kot 40 evrov, je slednjič rekla. Aha, plus 60 za čiščenje zobnega kamna, ki mi tudi ne uide. Kaj bo šele, ko bom potrebovala plombo?
Definitivno je bil čas, da si poiščem novega zobozdravnika. In sem šla na lov.
ZZZS mi je v obvestilu sicer svetoval, na katero zobozdravnico naj se obrnem (in priporočil, naj za božjo voljo pohitim!), ampak tista je na drugem koncu mesta, pa sem raje poskusila v zdravstvenem domu, ki mi je najbliže. Poklicala na njihovo recepcijo. In čakala. Moja mladost je minevala, jaz sem bila pa še vedno v čakalni vrsti. Ko se je receptorka slednjič oglasila, je rekla, ja, več naših zobozdravnikov še sprejema paciente. In me je vezala v prvo ordinacijo, tam so pa rekli, ne, napačna informacija. Me lahko vežete nazaj v recepcijo, da se ne bom še enkrat postarala v čakalni vrsti? Ne, so rekli, ne gre. Mi lahko potem vsaj poveste številko kolegice v sosednji ordinaciji? Tudi ne gre. Sem potem spet klicala recepcijo, pa me je posnet glas obvestil, da imajo odmor. Kako, pred petimi sekundami so še dajali napačne informacije, zdaj jih pa ni več?
Še dobro, da sem si zapisala imena, sem potem sama našla številke ordinacij. V prvi so rekli, ja, seveda vas lahko vzamemo – prvi pregled bo tam enkrat konec leta 2026. Skoraj sem se prekucnila s stola. Čez dve leti? Kaj pa če me bo že prej zob bolel, lahko pridem k vam? Seveda, so rekli – po prvem pregledu, konec leta 2026. Nasvidenje, sem potrto zahropla.
Zavrtela številko druge ordinacije. Bila spet pahnjena v kratko, a strahovito počasno čakalno vrsto. Po dvajsetih minutah sem naglas preklinjala v telefon, ki me je vsakih nekaj sekund opogumljal, da sem prva v čakalni vrsti. Moja mladost je odtekala …
Potem so dvignili slušalko in rekli, da me bodo vzeli. Da se na pregledu vidimo marca. Letos!
Dobro sem jo odnesla. Če me le do marca ne najde kakšen zobobol … Odpovedala sem tisti petminutni pregled za 40 evrov. Moji zobje so se počutili srečne kot že dolgo ne.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
