Kaj si pa iskala med umazanimi cunjami, me je zanimalo. A boš že vzela ta prekleti telefon v tace, je grmelo iz mobija. Aha, mama mi ima povedati nekaj zelo pomembnega, sem se spomnila. In pustila babico pri miru. Ker sem vedela, da pogovor ne bo kratek. Le kaj sem to pot zagrešila?
Najprej sem poslušala litanije, ker se že dva dni nočem oglasiti. Kakšen odnos pa je to do staršev? Lahko bi oba z očetom umrla in zgnila, pa ne bi nihče ugotovil. Če se prav spomnim, sem bila včeraj zjutraj pri vaju, ker si si zaželela kislo zelje od točno določene branjevke na tržnici, sem jo kolikor mogoče nežno opozorila. A je bilo to včeraj, se je začudila. No, ne bodimo malenkostni, je zagodrnjala, jaz pa sem se kakopak strinjala. Upala sem, da si to pot želi kislo repo z druge tržnice, od kmetice, ki je bila njena sošolka, ker bi bila to najbolj preprosta želja, ki jo ljubljena mama lahko ima. Pa je bilo žal bolj zapleteno.
»Čez dva tedna imaš obletnico mature,« je rekla strogo. Že ve, zakaj. A so spet poslali vabilo na tvoj naslov, sem se razkurila. Stokrat sem jim že povedala, kje živim zadnjih trideset let, pa mi je organizacijski odbor poslal vabilo na domači naslov samo enkrat. »In še takrat nisi šla na obletnico,« je rekla mama. Kar je res. Imela sem neke nujne opravke. Figo si jih imela, ni se ti dalo, je bevsknila mama. Kaj si bodo pa tvoji sošolci mislili o tebi, če ne boš šla? In o meni? Kakšno razvajeno smrkljo da sem vzgojila, ki ji je slava butnila v glavo. Kakšna slava? Jaz slavna? No, če pomislim, si med sošolci praktično največ dosegla, me je pohvalila mama. Ve o mojih sošolcih več kot jaz? Vsekakor so kmalu ugotovili, da je treba pošiljati vabila na mamin naslov, ker me potem ona prisili, da grem. Da ne bo kdo mislil, da sem domišljava.
V resnici se s svojim razredom nisem kaj prida razumela, s tistimi, ki smo se imeli radi, pa smo se itak dobivali posebej. Če se prav spomnim, je bilo na obletnici zabavno samo enkrat. Mama mi je po telefonu prebrala z vabila, v katerem hotelu in kdaj je zabava, očitno sem kaj slabo slišala. Odpravila sem se torej v hotel in zagledala najljubšega sošolca, ki mi je od daleč mahal. Ampak drugih nisem poznala, med krdelom moških sta bili samo dve ženski. Hohoho, se je režal. Obletnica mature je naslednji teden na istem kraju in ob isti uri. Še preden sem utegnila pobegniti, so mi prinesli stol, fino, ena ženska več za plesat, so rekli. Sošolec je namreč študiral na policijski akademiji in tisto so bili njegovi kolegi. Peli smo, plesali, se z obilico humorja pogovarjali o aktualni politiki, slišala sem kopico zanimivih anekdot, ki se jih spomnim še danes. Nobenega jadikovanja o nesramnih šefih, hvalisanja z najnovejšimi avtomobili, tečaji tenisa in najnovejšimi butiki v mestu, kot sem to morala poslušati na obletnicah mature.
Domov sem se priklatila ob šestih zjutraj. Na pragu so me z rokami v bokih čakali babica, cenjeni soprog, oba otroka, ki sta bila takrat še majhna, in sestradan maček. Pravzaprav sploh nisem bila na obletnici mature, sem se hihitala. Ta je šele prihodnji teden. Družinski konzilij pod vodstvom moje mame je sklenil, da grem tudi na pravo obletnico. Za kazen. Domov sem prišla ob enajstih zvečer. S policijskim avtomobilom, ki je čisto »slučajno« peljal mimo hotela, ko sva se s sošolcem odpravljala domov. Že takrat sem sumila, da to ni povsem po pravilih. Danes bi nedvomno odletela oba, minister in šef policije.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
