»Moj dedek Štefan Dolejši je leta 1927 pri bratu v Lukah nad Jihlavo na Češkem začel vajeniško dobo izdelovanja gumbov. Štiri leta pozneje je z odliko opravil mojstrski izpit in postal mojster izdelovanja gumbov iz školjk. V Sloveniji takrat ni bilo gumbarjev, v tekstilnih obratih pa so potrebovali gumbe. Znanje so v tistem času prenašali tako, da so se preselili ljudje. Dedek je tako leta 1938 prišel v Ribnico na Dolenjskem, kjer je na kmetiji Marolt najel prostor in ga opremil s stroji za izdelovanje gumbov. Na tej kmetiji je bila doma moja babica Antonija in tako se je med njima rodila ljubezen,« pojasnjuje Nataša Dolejši, ki danes vodi podjetje Dolejši modni gumbi in kot tretja generacija nadaljuje družinsko tradicijo. Po izobrazbi je magistrica znanosti iz agronomije, svoje znanje pa poglablja tudi na področju arboristike, svetuje o negi urbanega drevja. Živi v Velenju in je mati dveh srednješolcev, Tie in Leva.
Gumbar, iskan poklic
A ni šlo vse gladko,morali so skozi številne preizkušnje. »Med drugo svetovno vojno so italijanski vojaki dedku odnesli vse stroje. Zato se je njegova družina, takrat že z dvema otrokoma, Marušo in Štefanom mlajšim, preselila v Kamnik, kjer so gumbe izdelovali pri Kramarju. Po vojni je iz obrti z nacionalizacijo nastala Tovarna gumbov Kamnik. Pozneje se je njegova družina preselila v Šoštanj, kjer je dedek postal obratovodja v tovarni Šoštanjska industrija konfekcije, gumbov in galanterije, ki se je zatem večkrat preimenovala. V tovarni je bila zaposlena tudi moja babica. Leta 1971, leto po upokojitvi, je dedek v Šoštanju odprl svojo obrtno delavnico. Po upokojitvi sta oba z babico nadaljevala delo v njej, malo pozneje se je zaposlil tudi njun sin Anton, desetletje zatem pa še moj oče Štefan mlajši. Pred desetletjem sva v podjetje vstopili s sestro Sašo, vendar danes od družine Dolejši samo še jaz delam v njem. Žal se je po letu 2000, ko smo imeli zaposlenih okoli 40 ljudi, veliko dobrih slovenskih tekstilnih obratov zaprlo: Almira, Elkroj, Industrija usnja Vrhnika, Jutranjka, Labod, M Club, Mura, Mont, Pik Maribor, Polzela, Tekstilna tovarna Prebold, Vezenine Bled ... Podobno je bilo tudi na območju nekdanje Jugoslavije, kamor smo izvažali. Razmeram na trgu smo se prilagajali z zmanjševanjem števila zaposlenih. Zdaj skušamo v delo občasno vpeti četrto generacijo, torej mojega sina in hčer.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.
