Za slovenske lastnike četrt milijona psov bi bil davek več kot krivičen. Službe in šole se danes ne končajo ob dveh popoldne. Za tistih pet minut, ko psa s praga spustijo do prvega grma, naj bi pa zdaj še plačevali!? Imeti psa ni kar tako. Ste vedeli, da čiščenje pasjih zob stane 50 evrov!? Zdravljenje bolezni in poškodb pa tisoč in več. Ne davka, lastnikom bi morali priznati subvencije! Kot kmetom, ki za vsako kravo v hlevu letno dobijo 50 evrov. Krave res dajejo mleko, a tudi psi imajo vrline. Mnogi so za lastnike boljši od psihoterapevtov.
Življenje je danes zapleteno. Moja generacija se bo spomnila. Če te je kdo – ali pa si se sam – opredelil za nekoga, ki dela na sončni upravi, je to pomenilo, da ne delaš nič in nikjer, a vseeno prav dobro živiš. Je kaj takega še mogoče? Ste pomislili na Agencijo za energijo?
Dokler tam niso spacali nepreglednega pravilnika o plačevanju elektrike, nas večina za njeno direktorico Duško Godina še ni slišala. Tudi ko so slovenske strehe, kmetije in še kaj začele prekrivati sončne elektrarne, se ni oglasila. Pa so ona in njeni že takrat vedeli, da so investitorji v zeleno prihodnost v resnici pravi zelenci. Ti pa so to dojeli šele po tem, ko je bilo že prepozno. In pobesneli. Še dobro, da se že svetijo volitve in se je oglasil Golob. A nezaupanje je že vgrajeno. Ni dobro. Ne zanj ne za nas.
Sicer pa so tudi drugi molčali. Recimo resorni minister Bojan Kumer. Veste, iz česa je magistriral? Iz varčevanja z električno energijo! A saj je vseeno. Agencija je itak nedotakljiva. Evropa, ukrepaj, Butalci se upirajo.
Sploh še sledimo? Noro bogati Musk je Nemcem zaukazal voliti skrajno desničarsko AFD. Naslednico ve se koga! V Mladini so napovedali zaton demokracije in vzpon avtokracije. Generacije, ki so odraščale v duhu mnogih pravic in redkih dolžnosti, še ne dojemajo. Ne velja le za Nemčijo.
Pravice! Berem. Babica je brez mamičinega pooblastila vnukinji skrajšala lase. Le kje je imela pamet? Saj vendar ve, da je danes za vse potreben blagoslov!? Ona pa kar s škarjami … Svojo stisko in zgroženost je mamica nemudoma delila z mediji. In naletela na popolno razumevanje vrstnic! Prav res, vsakršna bedarija najde pot v medije. Bolj je debilna, prej je objavljena! Koga brigajo Trump, Grenlandija, Panama?
Je moj zapis posmeh zblojeni mami? Mediju, ki je to objavil? Meni, ki povzemam? Izberite. Ko bo čas streznitve, nam ne bo lahko. Že zdaj je marsikaj drugače. Ko grem po vnuka, ker mora iz šole k ortodontu, ne morem kar do njegovega razreda. Varnostnik me pusti pred vrati. Šele ko je otrok pred izhodom, se vrata odprejo. In prav je tako. Med nami niso le ljudje.
Negotovost se nam je zavlekla pod kožo. In nas skrbi. Upravičeno. Iz otrok smo naredili »sončke«, ki ne vedo, da življenje ni hec. Dogajanje na kočevski gimnaziji je dokaz, kako daleč nas je odneslo. Zelo upam, da bo razplet učna ura za stroko in novodobne starše. Vsi alarmi bi morali zvoniti. Ravnatelj Gregor Pečanje je zelo neposreden. Zahteval je red. Prisotnost pri pouku, pisanje testov in poštenost. Ja in? Za nekaj lokalcev je bilo to preveč. Svet staršev ga je odstavil. Sicer nevidni in neslišni šolski minister – se spomnite imena? – je mirno prikimal!?
Zelo upam, da se bo Pečan odločil za tožbo. Ne le zaradi sebe, ampak zato, da bo zblojena stroka dojela, da morajo biti šole hiše učenosti, vodstva pa braniki njihove avtonomije. Potem morda, res morda, poklic učitelja ne bo več le zasilna rešitev.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 3, 21. januar 2025.
