Potem ko se je Aleksander Grunčić Kranjc po študiju medicine zaposlil v bolnišnici v Izoli in bil specializant abdominalne kirurgije, se je nekega dne ob bolniku, ki mu je želel pomagati, zavedel, da v tej vlogi ljudem ne more pomagati, kot bi jim rad. Celostno. Vse je tvegal. Navidezno varnost, ugleden poklic, odnose z bližnjimi, celo dediščino je prodal in jo porabil za šolnino. Ni mogel drugače. Stopil je na pot resnice. Zdaj je miren. To potrdijo vsi, ki pridejo z njim v stik. Kot klinični hipnoterapevt pomaga ljudem, da manj trpijo.
Anksiozne motnje, nespečnost, panični napadi, ponavljajoči se vzorci življenja, ki slabo vplivajo na zdravje, nezadovoljujoča služba in slabi partnerski odnosi so dandanes največji stresorji, ki ljudem onemogočajo, da živijo iz srca. In zato tudi zbolijo. Tu lahko pomaga. Dela v Ljubljani in Bujah. Potem ko sem prebrala njegovo knjigo To je to, sem ga prosila, ali nam lahko kaj več pove o svojem delu in kako je sam prišel do globokega miru. Star je komaj 38 let. Sprejel me je v Bujah, v čudoviti istrski vasi, kjer ima v starem delu mesta, ob cerkvi, kjer pravijo, da se dogajajo čudeži, sobo s čudovitim razgledom na obzorje. Aja, pa bil je zlati maturant.
Če bi vztrajal na stari poti, bi izdal sebe na najgloblji ravni
Aleksander je imel trpeče otroštvo. »Trpimo samo zaradi lastnih zgrešenih predstav o življenju.« Pri 21 letih pa je doživel globoko mistično izkušnjo. »Imel sem občutek, da sem hkrati tako znotraj kot zunaj telesa, vse moje meje so bile zabrisane, lahko bi tudi rekli, da moje telo ni obstajalo. Preveval me je le občutek topline.« Ta bežni uvid v možnost, kako je mogoče živeti, je še povečal njegovo trpljenje, vendar ga je tudi pahnil na pot samospoznavanja. Postal je zdravnik, celo specializant za abdominalno kirurgijo. Delal je kot zdravnik v izolski bolnišnici, ko je nekega dne začutil, da to ni delo zanj. Srce preprosto ve, ne glede na vse motilce, ki bodo rekli, pa kako lahko zavržeš tako kariero, toliko truda, in se podaš v neznano. Tako močno je hrepenel po tem, da bi človeka lahko obravnaval bolj celostno, da je bil za to pripravljen tvegati vse. Če bi vztrajal na stari poti, bi izdal sebe na najgloblji ravni. Kot zdravnik je bil popolnoma izčrpan. »Nekega dne, ko sem pregledoval bolnika, sem skoraj kolabiral. Takrat je bilo resnično dovolj, odšel sem na bolniško in takrat sem čutil, da sem se za vedno poslovil od poklica zdravnika.« V tistem času je izvedel za tritedenski umik, ki ga je imel neki duhovni učitelj v Avstraliji. Pridružil se mu je. Potem ga je vleklo v Indijo, kjer bi bodisi umrl bodisi se razsvetlil. Na vse je bil pripravljen. V Indijo ni šel. Vrnil se je v Slovenijo. Bil je čas koronavirusa, ko se je odločil, da proda vse, kar ima, in vloži v študij hipnoterapije. Še nadaljnjih pet let je posvetil študiju na Leela school of awekening v Amsterdamu in mednarodni univerzi za hipnozo, ki jo je ustanovil Igor Ledochowski. Na tej univerzi znanja s področja hipnoterapije še vedno dopolnjuje. Študij hipnoterapije je vseživljenjski, a je vredno. Našel je pristop, ki ga je toliko časa iskal. In zdaj dela kot hipnoterapevt ter vodi skupinska srečanja (satsange), v katerih ljudje pridejo do priložnosti, da zaživijo svojo pravo naravo.
Knjiga To je to
Aleksandrova iluzija trpljenja je po letih šolanja, iskanja in raziskovanja popustila. Vanj se je naselil mir. Kako je to dosegel, opiše v knjigi To je to. Vodi nas iz poglavja v poglavje do »razsvetljenja«, ki je, kot piše, zelo precenjeno. In do spoznanja, da globoko v sebi vsakdo med nami ve, v čem je izdajalec samega sebe. Ko vas nekdo vpraša, česa si želite, in ne začnete naštevati materialnih stvari, temveč je svoboda ta, ki vas najbolj kliče, potem, pravi, ste že na dobri poti. Knjiga ponuja mnogo odgovorov, ki so tudi njega pripeljali do stanja, ki ga seva naokoli. Mir. Tudi odgovor na vprašanje, ali se je treba vsemu odpovedati, da bi se osvobodili, opiše na svojem primeru. Ko je bil pripravljen žrtvovati čisto vse, mu je življenje sámo pokazalo pot. Tudi to pokaže, ali je treba iz partnerskega odnosa, ki nas ne osrečuje, oditi ali ne. »Ko se popolnoma predaš, te taka vprašanja ne bodo več vznemirjala. Kar se mora zgoditi, se bo zgodilo. Napadli te bodo vsi najhujši strahovi. In poskušal se boš oklepati do poslednje slamice. Vendar ti ne bo šlo. Ko se odločiš za resnico, je naenkrat vse božansko orkestrirano. Tudi če ti občasno spodleti, je milost še naprej s teboj. Potrebni sta le iskrenost in stanovitna odločnost.«
Postal je svoboden človek. Druge lahko vodi do te mere, do koder je spoznal samega sebe. Do kod je prispel? Knjiga je kratka. Jasna. Ko sem jo prebrala, sem ga kar poklicala.
V Buje po izkušnjo
Prijeten glas, nič ošaben, umirjen. Čez čas sem v Bujah. Kraj me prevzame. Hladno je, a je tako lepo, da to ustvarja neko toplino. Parkiram blizu cerkve na vrhu vzpetine, kjer je zasidrana ta ljubka sredozemska vas, za katero pozneje izvem, da so se v njej zgodili številni čudeži. Počaka me na vhodu v večnadstropno stavbo in odpelje v drugo nadstropje, kjer v sobi s čudovitim razgledom na morje dela terapije. Dva udobna, oblazinjena mehka modra naslanjača čakata. Zdaj zdaj bom izvedela, kako je videti hipnoterapija. Me bo hipnotiziral? Bom zaspala? Me bo sploh mogoče spraviti v tako stanje, da bova lahko kaj pobrskala po meni? Ali sploh vem, kaj iščem? Ker, kot sem prebrala v knjigi, če ne veš, kaj iščeš, ne boš našel. Sedem na stol. Vprašam ga (ker malo še odlašam), s kakšnimi težavami ljudje najpogosteje sedejo v ta naslanjač. »Največ prihajajo klienti zaradi anksioznosti, travm, težav z izgorelostjo, ADHD in zaradi nemoči, da bi se v življenju premaknili naprej. Prihajajo pa tudi številni športniki, podjetniki, umetniki in revolucionarji, ki s pomočjo hipnoze odpravijo notranje blokade ter uresničijo svoj polni potencial. Klientom, ki se vključijo v dolgotrajnejše obravnave, lahko pomagam najti globok notranji mir, ki jim pomaga, da se brez težav soočajo z življenjskimi izzivi.« No, to bi jaz. Globok notranji mir in občutek svobode, mu povem, ter da ne prenesem nikakršnega nadzora. In že ima rdečo nit. Jaz pa ob njegovih sugestijah padam na modrem stolu v neko sproščeno stanje. Na razpolago sva imela uro in pol. Za mano je prišla gospa iz Splita. Pomislila sem: tako daleč, potem je pa Aleksander res nekaj posebnega.
Na stolu v čudoviti sobi z razgledom
Se mi je zdel kar preveč mlad za take modrosti, ki sem jih brala v knjigi, zato sem želela svojo izkušnjo. Človeku lahko daš in pomagaš do točke, do katere si sam prišel. On je nehal iskati odgovore pri svetovnih avtoritetah. Znal jih je poiskati v sebi. To je tudi moj cilj. Vodil me je skozi meditacijo in zelo hitro uzrl vozel. Bil je tam, da sem se lahko cela potopila v telesne občutke, da sem misel začela ločevati od tega, kar je v meni utelešeno, da sem dobila pogum in se spoprijela s strahovi ter kljub čudnim, neprijetnim občutkom preživela. Zelo dobro vodi klienta čez reko. Onkraj uma. Tam, kjer še nisem navezana na svoje misli, kako bi moralo biti, ampak kako je. In to, kako prenesti, čeprav mogoče ni le všečno. Kot da vrne izgubljene dele. Občutek sem imela, da sva v meditaciji kakih osem do deset minut, pa sva bila uro in pol.
Na stolu sem se počutila, kot bi bila paralizirana in sproščena hkrati ter na nekem drugem planetu. Ni potrebno veliko obiskov, da posameznik spozna, čemu trpi. Da neha iskati zunaj sebe in se osvobodi. Ne vem, kako je z drugimi hipnoterapevti v Sloveniji. Menda jih je okoli 50, ki delujejo. Vsak na svoj način. Meni je življenje na pot pripeljalo Aleksandra in njegovo knjigo To je to. Mnogi so poskušali marsikaj, da bi rešili svoje težave, a žal neuspešno. Kaj meni, zakaj, ga še vprašam na koncu: »Zato, ker niso prišli do korenin težave. Ko pa s hipnozo zaobidemo zavedni um in vstopimo v področje nezavednega, v svet čustev, telesnih senzacij, simbolov in intuitivnih uvidov, lahko najdemo neverjetno moč ter kreativni potencial, ki ga vsi v svoji globini že posedujemo. In se zavemo. Da trpimo (zbolimo) velikokrat zaradi lastnih zgrešenih predstav o življenju.«
Iz knjige To je to:
»Ko doživljaš popolno povezanost z dogajanjem, zelo močno doživljaš in radost in bridkost. Prej je ego deloval kot blažilec, zdaj pa ni več občutka ločenosti in nič več te ne ščiti pred življenjem. Ščit je spuščen. Gol si izpostavljen življenjskim viharjem. Enostavno ti ni več mar, kaj se zgodi. Vse takoj z veseljem sprejmeš. Celo najhujša bolečina ti prinaša zadovoljstvo.«
